Znanje in poznavanje prve pomoči lahko močno vpliva na samozavest, varnost in sposobnost otroka, da pomaga drugim. Otroci so že po naravi radovedni in s tem, ko jih opremimo z znanjem in veščinami za ravnanje v običajnih nujnih primerih, jih opolnomočimo, da postanejo samozavestni, odgovorni in koristni posamezniki, na ta način pa krepimo njihovo samozavest in občutek varnosti, saj se zavedajo, da lahko ukrepajo, namesto da bi se v nujnih primerih počutili nemočne. O tem in marsičem drugem na temo nudenja prve pomoči, smo se pogovarjali z Rokom Janežičem, članom strokovnega centra za prvo pomoč in licenciranim predavateljem prve pomoči Rdečega križa Slovenije. 

Zakaj menite, da je pomembno, da vsi, ne le zdravstveni delavci poznajo osnove prve pomoči?

Prva pomoč je univerzalna, logična, če hočete: tudi samoumevna. Zanjo niso potrebna posebna znanja, ki jih imamo na primer zdravstveni delavci, pač pa se jo lahko v nekaj korakih nauči vsakdo. Seveda je obseg te pomoči odvisen od znanja in spretnosti, ki jih ima posameznik, ampak zavedati se moramo, da so osnovni ukrepi prve pomoči intuitivni, na primer kri ustavljamo s pritiskom na krvaveče mesto ali pa ko se komu zaleti hrana, ga spodbujamo h kašlju. Tu ne govorimo o zapletenih ukrepih, saj v okviru prve pomoči zanje niti ni časa. Pogosto je v prvi pomoči odločilen in zadosten ukrep že sam klic na številko 112 in verjetno se vsi strinjamo, da ta klic zmore vsak od nas.

Ta skorajda prirojena znanja naslavljamo na tečajih prve pomoči Rdečega križa Slovenije, malce pa jih seveda tudi nadgradimo s ciljem, da vsak posameznik zna in zmore ukrepati v kritičnih situacijah. Seveda stremimo k temu, da bi osnov prve pomoči naučili čim več ljudi, saj smo v stiski običajno odvisni od pomoči naključnih oseb in prav zato je nujno zavedanje, da prva pomoč nikakor ni rezervirana za strokovnjake.

Katere pogoste napačne predstave imajo ljudje o prvi pomoči?

V 15 letih, odkar predavam prvo pomoč, sem najpogosteje slišal, da se ljudje bojijo nuditi prvo pomoč predvsem zaradi strahu pred odgovornostjo, če bi kaj naredili narobe. Ta strah je popolnoma odveč. Že sam zakon pravi, da je vsakdo dolžan nuditi prvo pomoč po svojih močeh in sposobnostih. Narediš torej toliko, kot znaš in zmoreš, včasih je to zgolj klic na 112 in prav od tega klica naprej je vse lažje, saj so na drugi strani telefona usposobljeni dispečerji, ki pomagajo pri nudenju ukrepov prve pomoči. Nisem še slišal, da bi koga kaznovali za nudenje prve pomoči, vsi pa smo že slišali za kazni v primeru opustitve pomoči.

Katere so najbolj kritične veščine prve pomoči, ki bi jih morali poznati vsi?

Zagotovo velja omeniti temeljne postopke oživljanja z uporabo defibrilatorja, ki so zadnja obrambna črta življenja. Z njimi umetno poganjamo kri po telesu in tako kupujemo čas do prihoda reševalcev, seveda pa tudi zaustavljanje hudih krvavitev in odstranjevanje tujkov iz dihalne poti. Vse to so stanja, pri katerih so brez ukrepanja očividcev možnosti za preživetje skorajda nične.

Kako lahko poznavanje prve pomoči vpliva na izid nujne medicinske pomoči pred prihodom reševalcev?

Ukrepi prve pomoči so nujni in brez njih ne gre, saj sta prva pomoč, ki jo izvajajo očividci, in nujna medicinska pomoč, ki jo izvajajo reševalci neločljivo povezani. Možgani na primer brez kisika preživijo zgolj nekaj minut. Če torej ob srčnem zastoju nihče ne začne z oživljanjem, so možnosti preživetja skorajda nične. Ob hitrem in kvalitetnem izvajanju temeljnih postopkov oživljanja, lahko stopnjo preživetja dvignemo za kar dva- do štirikrat. Če k temu dodamo še hitro uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja, ki z električnim sunkom pomaga ponovno zagnati srce, lahko možnosti preživetja presežejo 50 %. 

V Sloveniji, kjer srčni zastoj v povprečju vsak dan doživi 5 oseb, je še veliko prostora za izboljšave, saj stopnja preživetja znaša nekaj več kot 10 %. Pomemben je tudi podatek, da oseba v srčnem zastoju, pri kateri se ne izvaja temeljnih postopkov oživljanja, vsako minuto izgubi 10 % možnosti za preživetje. Prav zato je torej pomembno, da se v reševanje čim prej aktivno vključimo.

Zakaj menite, da je pomembno, da se otroci naučijo prve pomoči že zgodaj?

Verjetno bi lahko povedal nešteto razlogov, najpomembneje pa se mi zdi, da se z učenjem prve pomoči otroci ne učijo zgolj in samo prve pomoči, pač pa se jim sočasno privzgajajo empatija, solidarnost in zavedanje, da so del skupnosti, na katero lahko tudi sami računajo. Zdi se mi, da se v današnjem času vse prevečkrat privzgajata individualizem in žal tudi egoizem, ki v prvi pomoči nima mesta, saj lahko vsak posameznik hitro postane odvisen od pomoč drugih. Vse navedeno je nedvomno dobra popotnica otroku za življenje, saj si v družbi, ki se stara, verjetno vsi želimo otroke, ki vedo, da je treba poskrbeti za sočloveka.

Katere so nekatere od najlažjih tehnik prve pomoči, ki se jih otroci lahko naučijo in učinkovito izvajajo?

Otroci se lahko naučijo skorajda vse, seveda pa je treba vse skupaj malce prilagoditi njihovi starosti. V vrtcih pogosto začnemo s preprostim lepljenjem obližev, pri malce starejših pa hitro pokažemo tudi lutke za izvajanje oživljanja. Učimo jih tudi preventive, saj je izjemno pomembna. Najboljše nezgode so namreč tiste, ki jih preprečimo. Otroci se tudi ne bojijo ukrepati in zdi se mi, da se počutijo frajersko, če lahko pomagajo, kar močno olajša prenos znanja in veščin.

Se lahko spomnite situacije, ko je otrok lahko pomagal v nujnem primeru zaradi poznavanja osnov prve pomoči?

Seveda. Ko sem bil zaposlen v dispečerski službi zdravstva, kjer po telefonu vodijo posameznika pri ukrepih prve pomoči, se spomnim nekaj klicev, ki so jih na številko 112 izvedli otroci. Tudi iz prakse bi lahko opisal kar nekaj primerov. Osnovnošolska ekipa prve pomoči ene od osnovnih šol je na primer med vadbo ukrepov prve pomoči prva oskrbela gospo, ki jo je zbil avto. Otroci so delo opravili z odliko.

Kakšen vpliv ima poučevanje prve pomoči otrok na njihovo samozavest in občutek odgovornosti?

Verjetno bom v odgovoru na to vprašanje kot predavatelj prve pomoči Rdečega križa Slovenije malce pristranski, ampak predavatelji prve pomoči Rdečega križa se resnično trudimo, da učenje prve pomoči začenjamo zgodaj in s tem stopenjsko gradimo občutek odgovornost zase in za sočloveka, kar ima seveda pozitiven vpliv na najrazličnejša področja otrokovega življenja, tudi kasneje v odrasli dobi. 

Otroci so vedno zelo ponosni na pridobljeno znanje in ga z veseljem delijo, kar je poudaril tudi Evropski reanimacijski svet, ki je v Smernicah za oživljanje leta 2021 predlagal, da naj se vsi šoloobvezni otroci vsako leto udeležijo izobraževanja o temeljnih postopkih oživljanja, ko se teh naučijo, pa naj znanje kot domačno nalogo prenesejo na deset prijateljev in družinskih članov v naslednjih dveh tednih.

Pri kateri starosti menite, da so otroci pripravljeni na začetek učenja prve pomoči in kako naj starši oziroma učitelji pristopijo k temi z njimi?

Z učenjem prve pomoči se nevede začne že skorajda z otrokovim rojstvom. Vsak od nas je že slišal besede staršev, da bodo mesto, kjer nas boli popihali. S tem otroka naučimo, da se v stiski pomaga in da obstaja nekaj, čemur pravimo pomoč. Malce starejši otroci se v igri radi prelevijo v zdravnika ali medicinsko sestro ali pa veterinarja, ki z igračami v obliki kompletov prve pomoči nudi pomoč ljudem in živalim. Vse to so stvari, ki bi jih morali starši spodbujati že zelo zgodaj v življenju otroka, prav igra pa je po mojem mnenju najboljši način učenja majhnih otrok. Sistematično učenje pravih ukrepov prve pomoči pa mora zagotovo najti mesto v višjih starostnih skupinah vrtcev in se nadaljevati po celotni izobraževalni verigi. Tu so učiteljem in staršem na voljo usposabljanja, ki jih izvajamo na Rdečem križu Slovenije.

Kako lahko starši in šole sodelujejo, da se otroci naučijo pravilne prve pomoči?

Starši in učitelji morajo otrokom predstaviti, da je prva pomoč pomembna, nato pa jim je treba ponuditi možnosti za pridobivanje teh znanj. Otroci se lahko vključijo v krožke prve pomoči, ki se izvajajo na številnih šolah, starši pa so tisti, ki naj otroke spodbudijo k vpisu in jim predstavijo, kaj jim učenje prve pomoči sploh prinaša in zakaj je pomembno.

Kakšni so scenariji prve pomoči, s katerimi se otroci najverjetneje srečajo, in kako naj se odzovejo?

Otroci so lahko priča vsakršni nezgodi ali nenadnemu obolenju, saj ni mogoče vedeti, kdaj se bodo zgodili. Če govorimo o poškodbah otrok, zagotovo velja omeniti padce, ki imajo lahko za posledico tudi hujše poškodbe, opekline, zelo hitro pa otroci na televiziji vidijo tudi filmsko prikazane, izjemno hude nezgode. Prav je, da starš otroku te situacije pojasni in z njim razmišlja, kako pravilno ukrepati. Zagotovo je prva stvar, ki jo velja naučiti otroka, da zna poiskati pomoč soseda in poklicati na številko 112. Tako otrok ve, da je tudi v najtežjih situacijah pomoč vedno na dosegu roke.

Kakšno vlogo imajo reševalci pri izobraževanju javnosti, tudi otrok, o prvi pomoči?

Reševalci s svojo pojavo skoraj vedno sprožijo občudovanje otrok. Njihovi nasveti in njihove besede so za otroke in pogosto tudi odrasle dejstvo, saj reševalci tradicionalno uživajo zelo veliko zaupanje javnosti. In ta vpliv lahko koristno uporabijo za uspešno širjenje znanj. Seveda pa sem ne spadajo samo reševalci. To verigo sestavljajo tudi številni licencirani predavatelji prve pomoči Rdečega križa, gasilci ter predstavniki drugih služb zaščite, reševanja in pomoči.

Katere vire ali programe usposabljanja bi priporočili staršem ali učiteljem, ki želijo otroke učiti prve pomoči?

Predlagam, da se obrnejo na eno od 56 območnih združenj Rdečega križa Slovenije. Prav na vsakem delujejo licencirani predavatelji, ki so po izobrazbi zdravstveni delavci. Predavatelji izvajajo številne programe usposabljanj, zato ne dvomim, da bo vsak našel pravo usposabljanje zase. Izvajajo se na primer programi prve pomoči, ki učijo ukrepanja pri poškodbah in obolenjih otrok, kratki programi učenja temeljnih postopkov oživljanja, tečaji prve pomoči za voznike motornih vozil, pa tudi obsežnejši 45-urni tečaji prve pomoči za bolničarje. V založbi Rdečega križa Slovenije so na voljo tudi številni priročniki in druga gradiva, s katerimi bo pridobivanje znanja lažje.

Kaj bi svetovali staršem, ki mislijo, da je prva pomoč morda preveč zapletena ali preveč strašljiva, da bi se je otroci naučili?

Na podlagi dolgoletnih izkušenj na področju prve pomoči lahko zagotovim, da prva pomoč ni zapletena, še manj pa strašljiva. Verjamem, da se bo vsak predavatelj znal prilagoditi starosti in sposobnostim udeleženca.

Zame je mnogo bolj strašljiva misel, da se bom nekoč ob vsem znanju prve pomoči, ki ga imam, znašel v stiski, odvisen od ljudi okrog mene, ki ne bodo znali nuditi prve pomoči. Prav zato se na Rdečem križu močno trudimo prve pomoči naučiti čim več ljudi, pogosto tudi s povsem brezplačnimi javnimi prikazi nudenja ukrepov prve pomoči. Kadar nas vidite, vas vljudno vabimo, da stopite do nas.