erazem munda
Blog: 'Eno samo neskončno dolgo čakanje'
Mogoče je čas, da spregovorimo še kakšno besedo o potrpežljivosti. Vrlina, ki je v vsakem pomenu besede povezana s pojmom starševstva, in priznam, da je sama nimam veliko, ali bolje rečeno: je nisem imela. Sedaj pa se je učim. In to zares učim. Intenzivno.
Plesati v dvoje v ritmu življenja otroka s posebnimi potrebami
Ne glede na vse vzpodbudne besede, ki jih danes lahko pišem in jih bom mogoče deset let kasneje pisala za stanja, ki jih doživljam trenutno, je za menoj dolg in naporen proces.
'Čarobna palčka ne obstaja, na to me je ena mama še posebej opozarjala'
Sonce je počasi začelo sijati tudi v moje preluknjano srce. Mnogokrat so bili žarki ljudje, ki so se pojavili v mojem življenju in mi pomagali prebroditi kakšno nevihto. Hkrati pa sem tudi sama začela sprejemati in ponotranjati nov način življenja, ki me je oziroma nas je čakal.
Izpoved mame: 'Ko te fizično boli, ker ti je tako hudo'
Tako se je naše skupno popotovanje zares začelo. Namesto po treh dneh smo prišli iz bolnice po dobrem mesecu, ampak važno, da smo prišli. Še nekaj časa smo ostali pri moji mami, ker sem se predvsem jaz tako počutila bolj varno. Z možem sva bila oba tako mlada, tako neizkušena, vse je bilo tako novo, nepoznano, razburljivo in strašno hkrati, da je bil vonj domačnosti varen pristan, ki me je tolažil, da bo vse v redu. Nemir v meni je rastel in prav tako v možu.
'Večkrat me je prešinila misel, da bi spakirala torbo in kar odšla'
Tisti grozni mesec na intenzivnem oddelku je končno dobival epilog. Naj pojasnim, da grozen predvsem zato, ker je otrok, ki bi moral že ves mesec ležati ob meni na postelji, se crkljati v mojem naročju in odkrivati svet, v katerega je prišel, ležal negiben na ogrevani mali posteljici in obdan s prepletom cevk ter piskajočih aparatov.
'Mami, kaj se dogaja, zakaj jočeš, kaj je narobe?'
Pri prejšnjem zapisu sem ostala pri konziliju, sestanku z zdravniki, ki so naju predočili z dejstvi. Spomnim se, da sva tisti dan prišla v bolnišnico, polna upanja, zagona in s polnim listom vprašanj. A ko smo se usedli za mizo v neki majhni, majhni sobici in sem videla obraze zdravnikov, je moj zagon počasi začel izginjati.
'Šok, ko vidiš otroka ležati na mali bolnišnični posteljici, polni cevk in piskajočih aparatov'
Naj nadaljujem, kjer sem zadnjič končala. Z rojstvom Erazma Avelama Munde se je tok našega življenja prelil v nam povsem neznane vode ...
Rojstvo otroka – čudovit trenutek, zavit v bolečino
Sedaj, ko gledam za nazaj, vidim stvari precej drugače. Sicer bi lahko našla kakšen zapis iz tistega časa, ko je bilo vse še sveže, ampak bi najbrž čustva, prepletena v takratnih besedah, zadušila tako vas kot mene. Zato sem se odločila, da pišem po spominu.
