mamamija
Recept za zdravo kremno juho za najmlajše
Preverite recept za zdravo in okusno brokolijevo juho, ki jo imajo radi tudi otroci, še posebej, če ji dodamo jušne kroglice ali popečene krušne kocke.
'Kaj?! Sinu si dala ime po hrani?'
"Aja, sina si poimenovala po hrani? Jaz ga ne bi nikoli," mi je po rojstvu prvorojenca dejala znanka. Čeprav je nisem vprašala za mnenje. In še vedno sem prepričana, da imajo naši najlepša imena. Vsaj zame.
Na počitnice z enim otrokom, medtem ko sta dva doma z očkom? Da!
Še pred nedavnim sem bila prepričana, da bomo na počitnice vedno, vedno šli skupaj, sicer sploh ne bomo odšli. Da ne bi bil kdo od otrok užaljen in da se ne bi počutil zapostavljenega. A sčasoma in ob treh otrocih sem začela drugače razmišljati. In ugotovitev po enotedenskih počitnicah samo z enim otrokom? Popolnoma v redu je, če se vsake toliko zelo, zelo pogrešamo.
Zanje si želim "samo" pristno srečo
Kaj si želim za otroke, ko bodo odrasli? Srčno upam, da bodo srečni. Resnično, globoko in neizmerno.
Tak je naš srednji otrok: pisan in edinstven
Vav, kako hitro rastejo! Naš srednji, Matic, je dopolnil že 10 let.
Kaj morate vedeti, če dojite v nosečnosti ali tandemu?
Dojenje zahteva veliko pozornosti in energije s strani mame. Še posebej pa, če še vedno dojimo prvega otroka, medtem ko smo noseči, ali pa če dojimo v tandemu, torej dva otroka istočasno. Več o teh dveh načinih dojenja pa bomo povedali v tokratnem članku.
'Čarovnija živi dalje. Ne samo v nostalgiji'
"Kaj?! Spet bom šla na dedka Mraza?" me je nejeverno in skoraj naveličano vprašala Mija. "Seveda! Zakaj?" sem ji odgovorila. "Ajoj, saj sem bila že zadnjič ..." me je presenetila.
Tako sem (komaj) preživela dneve brez besed
Spet sem se zbudila v jutro brez glasu. Da, prav ste slišali ... ali ... bolje rečeno, niste slišali. Moj glas je izginil. Popolnoma. Otroci so bili sprva zmedeni, potem pa za moj okus zelo navdušeni. Jaz pa sem vmes "glasno" zavijala z očmi.
'Da, sprašujem se, ali sem dobra mamica'
Na trenutke se mi zdi, da ne zmorem, da mi vse polzi iz rok, da nisem dobra mama. A – kot omenjeno – gre za trenutke, ki jih popolnoma zasenčijo obdobja vsega lepega.
'Uf, kaj pa so vaši otroci danes oblekli?'
Ob prehodu s toplega na hladnejše vreme se vsako leto bojujem z otroki. Nikakor se ne moremo zediniti, ali je resnično treba zamenjati garderobo s poletne na zimsko, ali je zjutraj pri dveh stopinjah Celzija res že dovolj hladno za pulover, jaknico in brezrokavnik, ali je treba obleči dolge hlače, ali je natikače nujno menjati za športne čevlje in pozneje za gležnarje.
'Tako potekajo naše družinske bitke za eno kopalnico'
"Nihče naj ne gre v kopalnico, ker se grem tuširat!" zvečer in zjutraj pogosto odmeva po stanovanju. Vsi trije, sprva Matevž, zatem Matic in kmalu za njima še Mija zahtevajo "intimo" med umivanjem, urejanjem, preoblačenjem, opravljanjem potreb. Jaz pa po drugi strani ne pomnim več, kdaj sem bila nazadnje sama v najbolj zaželenem prostoru našega stanovanja.
MaMaMija: 'Ko je treba spat, se žur šele začne'
Zvečer se vedno znova in znova dogovorimo, da morajo biti vsi trije vsak v svoji postelji ob 20. uri. A navkljub najboljšemu trudu za uvedbo umirjenih in rutinskih večerov vsakič odkrijejo novo priložnost za dogodivščino. Ker ... ko je treba iti spat, se pri nas ponavadi začne najbolj zanimiv čas dneva!
"Kaj ste delali v šoli?" - "Nič, učili smo se"
"Kako je bilo v šoli?" vedno vprašam vse tri ločeno ob njihovem prihodu iz šole. "V redu," je najbolj pogost odgovor. "Kaj pa ste zanimivega počeli?" postavim podvprašanje. "Nič, učili smo se," je njihov najbolj pogost odgovor. "Aha ... Kaj pa?" me zanima. "Snov ... matematiko ... ne vem," naštejejo. "Okej ... je bilo dobro kosilo?" vrtam dalje. "V redu," spravijo skupaj. "Kaj ste dobrega jedli?" poskusim in upam. "Ne spomnim se več," dobim v zameno.
Še se spominjam – šentjanževega olja in makaronov na plaži
S sestro sva poletja preživljali pri babici v Istri. Spominjam se, kako smo otroci z morske ulice cele dneve preživljali sami v morju, ob morju, na skalah, na obali. Nihče se ni preveč ukvarjal z nami. Nihče nas ni vprašal, ali imamo brisačo in suhe kopalke, ali smo kaj pili, ali smo lačni, ali imamo masko in plavutke ali vedro z vso potrebno opremo. Niti se niso pretirano sekirali, če nismo bili od glave do peta zaščiteni s sončno kremo najmanj s faktorjem 50 plus. Babica naju je zjutraj in zvečer namazala z domačim šentjanževim oljem. Zjutraj kot zaščito pred soncem in zvečer za nahranitev kože.
'Po mojih izkušnjah je idealna razlika med sorojenci približno tri leta'
20 mesecev razlike je med našima fantoma. In čeprav je bilo po Matičevem rojstvu sprva vse idilično, se je kmalu izkazalo, da še zdaleč ni tako.
Prednosti sorojencev z majhno razliko je veliko
Imeti otroka v razmaku osmih let ali v manj kot dveh letih je precejšnja razlika, to vam bodo povedali vsi izkušeni starši. In večina bo še dodala, da je pri manjši razliki med sorojenci na začetku res pestro, zahtevno in včasih zelo težko, a se kasneje vse tisočkrat povrne.
Pa pri vas? Se tudi jezite med "človek, ne jezi se"?
Naši deževni (popol)dnevi pogosto minevajo v znamenju namiznih iger in nikdar ni dolgčas. "Vojna" se lahko konča z vojno, med "človek ne jezi se" se običajno (u)jezimo in "osel" ne prizna zadnje črke "L".
"Da, res, sem kot moji starši ... ki jih čedalje bolj razumem"
Odkar imam otroke, veliko bolj razumem svoje starše. Še več – celo zelo se lahko poistovetim z njimi in pogosto se zavem, da izgovarjam enake besede, vidim, da podobno vzgajam in – priznam – "težim". Opažam, da pač ne gre drugače. Čeprav se še prav dobro spomnim, kako mi je šlo kot otroku marsikatero pridiganje izjemno "na živce".
"Vrtiljak čustev ob koncu dojenja. Bila sem srečna in otožna hkrati"
Z mamico štirih sva si zadnjič navdušeni dali petko, potem ko mi je zaupala, da se je njen zadnji otroček končno "odstavil". Najprej sva nekaj sekund plesali z roko v roki, vriskali in se skupaj veselili. Zatem pa sva se ustavili in se spogledali.
'Nikoli več v življenju niti najmanj ne dvomim, kaj je na prvem mestu'
Joj, kako pogosto se v svojem vsakdanjiku zavem, da sem zdaj pa res, ampak čisto zares, ena prava mamasta mama.
'Da, občasno še vsi trije spijo pri nama'
Naša zakonska postelja je na srečo dovolj velika, da se lahko na njej občasno vsi nagnetemo. Odkar imava otroke, ni več najina, temveč je naša.
"Mamice, lahko smo kdaj pa kdaj neurejene"
"Mamice, privoščite si masažo in kozmetičarko", "Ni izgovorov, da niste vsak dan urejene", "V prvi vrsti morate poskrbeti zase, vse drugo bo počakalo" ... Stavki, ki sem jih kot mlada mamica težko poslušala.
"No, mami, tako se prosjači!"
Hecni in iznajdljivi so naši otroci. Preden sem postala mama, sem bila prepričana, da ne morejo biti pametnejši od odraslih in da me moji ne bodo nikoli prinašali naokoli. Oh, kako zelo sem se motila.
"Očka je eden od staršev in ni pomočnik niti varuška"
Zadnjič je moj oče pokomentiral, kako zelo izjemno sposoben očka je moj mož, "potem ko je čisto popolnoma sam na počitnice peljal kar tri otroke".
Ko poljube pospremijo 'Fuj', 'Fej', 'Bljek', 'Bruhal bom' in 'Nehajta že'
Starševstvo razmerje postavi na glavo. Kaj na glavo, 348-krat se obrne naokrog, zasuka se v levo in desno, pa počez, gor in dol ter znova naokoli. Na vseh področjih. Zmenki so po novem kavica v lokalu, kratek sprehod v naravi v soboto popoldne, tudi skupna vožnja iz službe. Vse brez otrok, seveda, in po možnosti v dragoceni tišini. Tudi večerni izhodi in zabave so bili nekoč komaj pričakani, danes so prestiž in včasih ob silni utrujenosti ter izčrpanosti celo muka.
MaMaMija: 'Tako drugačno je moje življenje, odkar sem mamica'
Kot mamica spoštujem in končno razumem pomen tišine. Cenim, če lahko (sede) spijem vročo kavo in če se oprham brez predrznih vdorov v kopalnico z "nujnimi" vprašanji. Blazno vesela sem, če lahko v kosu in brez prekinitev preberem pet (kratkih) stavkov v knjigi in prespana noč mi pomeni vsaj pet ur neprekinjenega spanca. A že zdaj vem, da si bom nekoč nostalgično močno, močno želela, da bi me nekdo znova tisočkrat na sekundo poklical mami.
Fanta več ne verjameta, a se še vedno veselita
Ob jutrih, ko ponoči nosijo dobri možje, ga verjetno skorajda ni otroka, ki bi imel težave z vstajanjem, čeprav morda več ne verjame v čarovnijo svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza.
"V šoli pospravlja, doma pa se na vse pretege ogiba delu"
Učiteljica mi je na govorilnih urah razkrila, da je Matic med prvimi, ko je treba v razredu kaj pospraviti. Velikokrat se sam javi, da bo kaj uredil, in pogosto sprašuje, ali je treba še kje komu pomagati. "Je tak tudi doma?" me je vprašala. "Hmmm ... No, niti ne. V bistvu je od vseh treh otrok zadnji, ki bi se sam spomnil kaj pospraviti. Tudi, ko je na vrsti za določeno opravilo, ga moram kar priganjati," sem ji iskreno odgovorila.
Nastopil je pravi čas za družinski "road trip". Končno!
Joj, smo se imeli luštno med počitnicami. Prvo leto, odkar sem pred 10 leti prvič postala mamica, smo se odpravili na celotedensko družinsko popotovanje, med katerim smo vsak večer spali v drugem kraju. Ocenili smo, da je končno pravi čas, da bodo deset-, osem- in petletni otroci ogromno odnesli ter da bova tudi midva uživala.
Nogavice so res (nerešljiv) fenomen
Zgodbe o nogavicah se kar same pišejo. Denimo: moral je biti hecen šaljivec človek, ki se je spomnil takih z napisi ponedeljek, torek, sreda ... Kajti itak je na enem stopalcu četrtek in na drugem nedelja, čeprav je v resnici torek. Ker ... otrok (niti jaz) torkovega para tako ali tako ne bo našel nikoli več.
