Moja mama mi je vselej govorila, naj v življenju ne bom ekstremist. Glede mene in mojih zahtev do sebe tega nasveta nisem ravno upoštevala, v odnosu do svojega otroka pa se poskušam nasveta matere kar se da držati.

Pri Maksu tako poskušam, da ne bi zahajala v ekstreme – na krožnik ne dobi izključno organsko pridelane hrane, rok mu ne umivamo vsakih 15 minut, pogleda lahko tudi kakšno risanko, zaigrati sme kakšno igrico na mojem Iphonu in – moj otrok lahko je sladkarije. Vsak dan pomlaska kakšno čokoladno jajce, včasih tudi dve. Nikoli ne nergam, če mu kakšno sladkarijo privoščijo njegovi dedki in babice. In zelo redko pridigam, ko mu prijatelji ali sorodniki pod nos potiskajo čokoladne napolitanke in sladke gazirane pijače.

Zagovarjam namreč stališče, da izven lastne hiše ni treba moralizirati, kaj se sme in kaj ne. Če dovolj časa preživimo v lastnem domu (in če mene vprašate, bi ga morali), potem lahko vse vzgojne pridige opravimo doma, tisto malo 'sladkega' in 'grešnega', kar moj otrok dobi na priložnostnih obiskih, pa najbrž ne bo tako slabo vplivalo nanj in na njegov življenjski slog, da bi bilo vredno okoli tega izgubljati besede.

Ko se moj sin sladka s svojimi najljubšimi sladkarijami, tudi ne zahtevam, da si gre takoj po obroku umiti zobke. Te umijeva vsako jutro in vsak večer, ko je v vrtcu pa upam, da še kdaj vmes.

To sicer ne pomeni, da lahko moj Maks po sladkih rečeh plane kadar koli se mu zahoče. Zjutraj, zvečer ali v času pred kosilom je pač jasno, da vmesnih prigrizkov NI. Ko pa me vmes pogledajo tiste očke in ko vem, da bo sledila prošnja po nečem sladkem, pač ne morem odgovoriti 'ne'. In tudi nočem. Saj tudi mamica ni tako dosledna in karakterna, da bi se redno in vsakodnevno odpovedovala sladkim (in redilnim in nezdravim in nepotrebnim) rečem. Vsakič, ko me Maks zaprosi za sladkarijo, pomislim nase in na to, kaj bi rekla na primer svojemu možu, če bi mi prepovedal pojesti čokolado, ki jo imam pred nosom.

Sicer popolnoma razumem vse tiste starše, katerih otroci se borijo z odvečnimi kilogrami. Prepričana sem, da bi bila v tem primeru tudi sama neprimerno bolj dosledna. Najbolj pomembno se mi zdi, da doma nimamo zaloge sladkarij. Deset čokolad, pet vreč bonbonov, štiri škatle keksov, v hladilniku pa vse možne sokove in različne gazirane pijače. Ko greva z Maksom v trgovino, imava dogovor, da si lahko izbere eno sladkarijo – ponavadi je to čokoladno jajce. In tega poje že po poti do doma. Prav tako ne kupujem čokoladnih pudingov in sladkih jogurtov, Maks ima na jedilniku navaden jogurt, sam pa si vanj zreže sadje (ja, seveda, s plastičnim nožem).

Prav tako se ne strinjam, da starši otrokom obljubljajo čokolado ali bonbone, če bodo pridni. Od kdaj se pridnost in poslušnost nagrajujeta s sladkarijami? Odrasli moramo v službo vsak dan, pa za to nismo nagrajeni (v zadnjem času smo lahko celo srečni, če pravočasno prejmemo plačo ).

O zdravi prehrani bi lahko debatirali v nedogled. Na to temo ima pač vsak starš kaj povedati. Pa vendar – temna čokolada ni bila še nikoli tako sladka kot mlečna. Zlasti, če so v njej veliki lešniki. Tej pregrehi se sama ne bi želela odpovedati, hkrati pa ne zanjo prikrajšati mojega najljubšega človeka na svetu.

Preverite, koliko sladkarij lahko dnevno zaužije vaš otrok?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na