Včasih se zgodi, da starši pripeljejo v vrtec bolnega otroka. Bolniške ne dobijo ali pa so jo ravno imeli, pa je otrok spet zbolel. Upajo, da bo bolezen nekako prebolel v vrtcu, a žal bolan otrok okuži še ostale in krog bolezni je sklenjen. Tako se staršem zdi, da boleznim ni ne konca, ne kraja. A je tako, da bolan otrok ne sodi v vrtec.

Kaj storite, če otrok v vrtcu zboli?

Obilen izcedek iz nosu, solzne oči, neješčnost, kašljanje, … to je nekaj simptomov, ki nakazujejo, da je otrok po vsej verjetnosti staknil virus. Kadar k temu prištejemo še povišano telesno temperaturo, ni dvoma - otrok je zbolel. Kljub temu, da vzgojiteljice nimamo zdravstvene izobrazbe, opazimo spremembe v obnašanju otroka. V primeru povišane temperature ali driske nemudoma pokličemo starše. Staršem sporočimo, kako se otroku godi in naj pridejo ponj. V kolikor ocenimo, da je stanje resno oz. nalezljivo, otroka tudi izoliramo od skupine in ga umaknemo v miren prostor, kjer z vzgojiteljico počaka do prihoda staršev.

Otrokom ne dajemo zdravil. Lahko pa mu ponudimo napitek ter ga posadimo na ležalnik da počiva. Običajno se starši na klic odzovejo takoj. Kadar pa so starši odsotni, pokličemo druge osebe, ki so navedene pod nujnimi telefonskimi številkami, ki so nam jih posredovali starši ob vpisu.

Zaradi narave dela je veliko staršev v stiski, kam z bolnim otrokom. V vrtec ga ne morejo pripeljati, morajo pa nazaj v službo. V takem primeru je možno prositi za pomoč babice in dedke ali varuške, oz. zanesljivo osebo, ki ji lahko zaupajo bolnega otroka.

Kako pa reagirate, če starši v vrtec pripeljejo bolnega otroka?

Kadar že ob jutranjem prihodu v skupino vidimo, da je otrok vidno slaboten (vročina, driska, kašelj, …), ga lahko tudi zavrnemo in ga v skupino ne sprejmemo. Starše opozorimo, da je njihova in naša dolžnost, da zdravih otrok v skupini ne izpostavljamo možnostim okužbe. Zakonska osnova za to sta Zakon o nalezljivih boleznih in Zakon o vrtcih.

V vrtcih so najpogostejši izbruhi virusnih črevesnih nalezljivih bolezni. Takoj za njimi so kapljične nalezljive bolezni, ki se pojavljajo v hladnejši polovici leta. Kadar pride do suma izbruha nalezljive bolezni, je vrtec dolžan obvestiti območni Zavod za zdravstveno varstvo ter izvajati ukrepe v zvezi s preprečevanjem okužbe. Starše o izbruhu nalezljive bolezni obvestimo preko oglasne deske. Običajno na obvestilo napišemo značilne simptome, na katere naj bodo pozorni ter značilen potek bolezni. Tako so starši pripravljeni na morebiten izbruh nalezljive bolezni oziroma lahko poskrbijo za drugo obliko varstva ter otroka za čas izbruha v vrtec ne vozijo. Velikokrat se ob izbruhih nalezljivih bolezni za začasno »domačo« obliko varstva odločijo starši, ki pričakujejo novega družinskega člana ali pa tisti, ki imajo doma dojenčka.

Kako je z bolnim otrokom v vrtcu, smo vprašali še v Sektorju za vrtce. Povedali so nam, da zakonodaja s področja predšolske vzgoje ne določa prisotnosti oziroma odsotnosti otroka v vrtcu v primeru bolezni. Prisotnost oziroma odsotnost otrok v vrtcu zaradi bolezni sodi v prvi vrsti v področje zdravja.

"Vsekakor se strinjamo s stališčem zdravnikov, da bolan otrok ne sodi v vrtec, še posebno, ko gre za nalezljivo bolezen. V vrtcu daje ustrezna navodila za ravnanje strokovnih delavcev v situacijah, ko otrok zboli, organizator zdravstveno-higienskega režima, ki se po potrebi povezuje z ustreznimi zdravstvenimi institucijami - zdravstvenim domom, Zavodom za zdravstveno varstvo, Inštitutom RS za varovanje zdravja. Nekateri zavodi za zdravstveno varstvo (npr. Ljubljana) so za starše in strokovne delavce vrtca pripravili zgibanke o pomenu zdravja v vrtcih," je povedala Vida Starič Holobar.

V zaključni fazi je tudi priprava Priročnika za ukrepanje v primeru nujnih stanj in nenadno nastalih bolezenskih znakov. Gre za skupni projekt Inštituta za varovanje zdravja (v nadaljevanju: inštitut) in Ministrstva za šolstvo in šport. Projekt s strokovnega vidika pripravljajo na inštitutu , v pripravo pa se s strokovnimi znanji in praktičnimi izkušnjami vključuje Aktiv organizatorjev zdravstveno-higienskega režima Slovenije, je še povedala Holobarjeva.

V kolikor zdravnik meni, da je otrok dovolj zdrav, da gre lahko v vrtec, vendar pa mora jemati zdravila, je priporočljivo, da se jemanje zdravil uredi tako, da jih otrok v čim večji meri vzame v domači oskrbi. Če se to ne da urediti, mora vrtec zagotoviti ustrezne higienske postopke pri hranjenju in dajanju zdravil otroku, je zaključila Holobarjeva.

Pediater v vrtcu

''Včasih je bilo drugače,'' razlaga upokojena vzgojiteljica L. K., ''v vrtcu je otroke enkrat tedensko pregledala zdravnica iz bližnjega zdravstvenega doma.'' Pred 30 leti ni bilo sporno, ali lahko pediater pregleda malčke v vrtcu in presodi, če so zdravi. Vsakemu posamezniku je poslušal pljuča in srce, pogledal grlo in z lučko posvetil v ušesa. Če je ugotovil, da je otrok bolan, si je to zabeležil, o tem pa obvestil vzgojiteljico in starše. Ti so morali še isti dan brez otroka priti v zdravstveni dom po recept za zdravilo. Če je postavil diagnozo nalezljive bolezni, so o tem nemudoma obvestili otrokove skrbnike in malčka izolirali od preostale skupine.

Vzgojiteljica razlaga, da so takrat mame brez težav dobile bolniški dopust, da se je otrok lahko popolnoma pozdravil, vzel vsa zdravila in si okrepil imunski sistem, preden je začel ponovno obiskovati vrtec. Če je otrok dopoldne tarnal zaradi  bolečin v ušesih ter postajal bolj jokav in siten kot ponavadi, se je vzgojiteljica še isti dan posvetovala z zdravnikom in ta je mami ali očetu dodelil 14 dni bolniškega dopusta, otroku pa predpisal antibiotik.

V primeru, da je vzgojiteljica opazila, da je otrok zelo prehlajen, da mu iz nosa teče že zelen izcedek, da govori skozi nos, je to tudi takoj povedala staršem, ki so naslednji dan otroka preventivno zadržali doma. Ker so tako dosledno pazili na zdravje otrok, se ni nikoli zgodilo tako kot pogosto dandanes, da bi v vrtcu manjkala več kot polovica malčkov.