Terapevtka Debbie Pincus pravi, da besede, ki jih izrečete v jezi, bolijo in prav zaradi tega jih morate pazljivo izbirati.

Ne zanima me.

Otroci z največjim veseljem razlagajo dogodke, kaj vse se jim je pripetilo, ko vas ni bilo zraven. To lahko počnejo minute in minute, ure in ure … In čeprav vas ne zanimajo vse podrobnosti, nikoli ne recite: ''Ne zanima me!'' Prisluhniti jim morate, ko so še majhni, če želite, da vam bodo odkrito o vsem pripovedovali, tudi ko bodo najstniki. Socialna delavka Melinda Garcia svetuje, da lahko otroku namesto tega rečete, da se boste o vsem pogovorili ob primernejšem času, ko boste res skoncentrirani. Tega dogovora pa seveda ne smete prekršiti!

Obnašaš se kot triletnik.

Vaš otrok že obiskuje šolo, a se včasih obnaša kot triletnik, in to mu vedno znova daste vedeti. Pincus pojasnjuje, da ponavadi vaša izjava ne nastane zaradi otrokovega vedenja, temveč želje, da ga še vedno nadzirate. S temi besedami otroka zagotovo prizadenete, takrat ko ima ponavadi težavo, ki je ne zna rešiti oz. pri njej potrebuje pomoč. Pomaga, če globoko zadihate in se domislite učinkovitejših besed.

Takoj se opraviči.

Ko malček vzame igračko drugemu otroku in ga s tem spravi v jok, starši ponavadi zahtevajo, da se njihov otrok takoj opraviči za svoja dejanja. Čeprav ga tako poskušate naučiti sočustvovanja, počnete to na napačen način. Strokovnjak Bill Corbett trdi, da majhni otroci še avtomatsko ne razumejo, zakaj se pravzaprav morajo opravičiti, če ga v to silite. Ponotranjiti mora, kaj je naredil narobe, in to se bo zgodilo nagonsko. Svetuje, da se v imenu svojega otroka opravičite jokajočemu malčku in mu na ta način pokažete vedenjski vzorec, ki ga želite prenesti nanj.

A ne razumeš?!

Že večkrat ste otroka učili ene veščine, a je še vedno ni osvojil. Pokazali ste mu jo že tisočkrat, on pa vas vedno znova prosi, da jo ponovite. V jezi mu zabrusite: ''A ne razumeš, kako je treba to narediti?!'' Svetovalka staršem Jill Lauren pravi: ''Če je otrok razumel, kaj mu govorite, potem neutrudno poskuša zadovoljiti svoje starše. S takšnim vprašanjem mu pravzaprav postavljate vprašanje: ''Zakaj tega ne razumeš, ne znaš?'' Nato ponavadi sledi: ''Kaj je narobe s tabo, da tega ne znaš?! In čeprav starši nimajo namena oddajati takšnega sporočila, se le-ta še kako močno prime otroka.'' Če mu neka veščina nikakor ne gre, si vsi skupaj vzemite odmor in počnite nekaj časa povsem nekaj drugega. K učenju se vrnite pozneje, ko boste vi pripravljeni ponovno poskusiti. Pomagajte si s kakšnim drugim pristopom, mogoče bo uspeh tako hitreje prišel.

Odšel bom brez tebe.

V trgovini, polni igračk, želi otrok še ostati, vam pa se mudi domov ali na sestanek, zato mu postavljate ultimat, ki ga bo na smrt prestrašil. ''Odšel bom brez tebe!'' Za majhnega otroka je zapustitev zelo strašna stvar in kaj se bo zgodilo, ko tega ne boste uresničili? Naslednjič vam ne bo verjel. Terapevtka Deborah Gilboa svetuje, da starši govorite le tiste stvari, ki želite, da vam jih otrok verjame, in ki jih boste dejansko uresničili, kajti s stavkom: ''Odšel bom brez tebe,'' sebe in svoje besede postavljate na laž. To tako ali tako izrečete v jezi, ko nimate več adutov v rokavu. Priporoča, da namesto tega raje poskusite z načrtovanjem. Poznate svojega otroka in veste, kako se odzove v določeni situaciji, zato tudi veste, kdaj ima svoje izpade in zahteve. Ko se vam mudi, ga motivirajte z nečim drugim, preusmerite njegovo pozornost. Izhajajte iz tega, da vam otroci morajo verjeti, na svoje obljube pa ne pozabite.