Nekaj dni po rojstvu druge hčerke je Britanka Kate Cadman izvedela, da je njena novorojenka skoraj popolnoma gluha. V Veliki Britaniji namreč že nekaj časa izvajajo vladni program, s katerim preverjajo sluh novorojencev. Tako so nekega dne speči Beatrice na glavo namestili sonde in ji začeli predvajati različne zvoke. Deklica je mirno spala naprej in staršema so sporočili žalostno novico.

Nešteto vprašanj …

Tako sta starša izvedela, da njuna dojenčica niti s slušnim aparatom verjetno nikoli ne bo mogla slišati človeškega govora ali pasjega laježa. Slišala naj bi lahko le zvok motorja reaktivnega letala. Novice so ju močno potrle. Mati Kate se je nekaj mesecev zbujala z grozo in vprašanji, na katera ni našla odgovora.

Skrbelo jo je, da njena drugorojenka nikoli ne bo slišala njenega glasu, da si ne bo mogla najti prijateljev in v življenju ne bo srečna. Negotovost jo je spravljala ob pamet. Čutila je, da se s svojo hčerko sploh ne more sporazumevati, da z njo ne more ustvariti pristne vezi. Lahko jo je objela in ujčkala, vendar je čutila, da to ni dovolj. S hčerko si je močno želela stkati trdno vez.

Krik na pomoč

Ko je bila Beatrice stara malo več kot dva meseca, so ji namestili prvi slušni aparat. Dojenčica se je na to odzvala s kriki in si je aparat ves čas poskušala odstraniti. Starša sta se odločila, da nošenje aparata začasno opustijo. Zdravniki so jima predlagali, naj se s hčerko sporazumevata z znaki.

Pričakovanja strokovnjakov so bila zelo majhna. Staršema pa je bilo težko v imenu hčerke odločati o stvareh, ki jo bodo zaznamovale za vse življenje. Vseeno sta se odločila, da je znakovnega jezika ne bosta naučila. Verjela sta, da bo na dolgi rok to zanjo najbolje. V letu po rojstvu je bila Beatrice na 50 dodatnih pregledih sluha. Rezultati so bili vedno enaki.

Poslabšanje

Mama je vedela, da potrebujejo pomoč. Beatrice je postajala vse bolj razdražljiva. Kate se je ob tem počutila vse slabše, menila je, da ni primerna za vlogo matere. Ni si znala pomagati. Na naslednjem pregledu je izvedela, da se je sluh njene hčerke še poslabšal. Izvedela pa je tudi za dobrodelno organizacijo v Oxfordu, ki pomaga gluhim predšolskim otrokom.

Ko jih je poklicala, so ji svetovali, naj hčeri priskrbi digitalni slušni aparat, ki je veliko močnejši in boljši od običajnega. Dejali so ji tudi, naj takoj začne z govornimi in jezikovnimi učnimi urami. Beatričin sluh je bilo treba čim prej spraviti na najboljšo možno raven.

Kaj je zvok?

Na prvi učni uri v Oxfordu sta starša z grozo ugotovila, da njuna takrat 16 mesecev stara hči sploh ne razume, kaj je to zvok. Ko si še nista povsem opomogla od začetnega šoka, se je Beatrice med terapevtsko igro začela odzivati na svoje ime. Trajalo je le eno uro. “Biti priča njenemu prvemu odzivu na moj glas je bil zame čudež,“ se spominja Cadmanova.

Vsak drugi teden sta starša svojo malčico odpeljala na igralne urice, kjer sta se tudi sama naučila, kako Beatrice pomagati. Njen napredek je bil zelo hiter. Zdaj je deklica stara pet let. Znakovnega jezika ne uporablja – sporazumeva se z govorom in njena izgovorjava je skoraj brez napak.

Tuji jezik

Malčica se uči tudi francosko, kar je priložnost, ki je mnogo gluhih otrok nima. Tudi njena mati nima nič več proti hčerinim slušnim aparatom, saj so deklici odprli svet. Posuti so z zlatimi bleščicami in imenujejo jih “Beatričina čudežna ušesa“. Starša sta srečna, saj hčerina gluhost ni zasenčila njenega značaja ali je oropala kakršnih koli življenjskih priložnosti.