Večina dislektičnih otrok je sicer povprečno bistrih ali celo nadarjenih na kakšnem drugem področju. Zato se je pomembno zavedati, da disleksija sama po sebi in ob primerni pomoči ni ovira za uspešno izobraževanje in kariero. Čeprav je ni mogoče povsem odpraviti, se je nanjo mogoče privaditi in včasih celo izkoristiti njene »drugačnosti«, nam je povedala defektologinja Mateja Gantar.

Značilnosti disleksije

Temeljna značilnost disleksije je težava pri branju in pisanju. Otrok ima težave tudi pri orientaciji v prostoru in času ter težave pri organizaciji. Slabo razume prebrano besedilo in hitro pozablja, težave ima z izražanjem misli v pisni obliki ter pri povezovanju glasov in simbolov. Otrok zamenjuje podobne črke (b-d, b-p, m-n, d-g, a-e) ali zloge (on-no, ej-je, do-od). Dislektik vso pozornost usmeri v tehniko in pri branju pozabi na vsebino prebranega, pri pisanju pa na upoštevanje pravopisnih pravil (ločila, velike začetnice), čeprav jih drugače pozna.

Otroci z disleksijo se težko skoncentrirajo, lahko imajo težave pri tekstovnih matematičnih nalogah ali s pravilnim zapisom številk. Eden od znakov disleksije je tudi večen nered v otrokovi sobi in šolski torbi.

Odkrivanje disleksije pri otroku

Starši svojega otroka najbolje poznajo in lahko prvi opazijo razlike med otroki v družini. Še posebej naj bodo pozorni, če je bila disleksija v družini že prisotna. V predšolskem obdobju je tako mogoče opaziti pozabljivost otroka, težave pri govoru, zamenjevanje črk, težave pri pomnjenju zaporedij in s koordinacijo. Pogosto gre za »nerodne« otroke. V šolskem obdobju otrok kaže odpor do šole, še posebej do branja. Težave ima pri učenju besed in črk, s pretvarjanjem črk v besede, z oblikovanjem črk ter slabo organizacijo gradiva. Temu sledi zatikajoče se branje, šibek besedni zaklad, težave pri določanju glasov v besedi, s pravilnim zapisom ter zlasti pri razumevanju prebranega. Prav tako ima lahko disleksičen otrok težave na drugih področjih, npr. pri matematiki in glasbenem pouku, ki zahtevajo prevajanje in ravnanje s simboli. V kasnejšem obdobju se lahko na vse to pripnejo tudi vedenjske težave, kar pomoč še bolj otežuje.

Pomoč

Po prepoznavanju, da gre za disleksijo, morajo starši, učitelj, otrok in specialni pedagog konkretno pomoč načrtovati timsko. Z zgodnjim in pravilnim pristopom lahko posledice motenj branja in pisanja omilimo.

Motivacija

Najboljša motivacija je uspeh, zato je pomembno, da damo otroku možnost doživljanja uspeha. Pohvaliti ga moramo za vsak napredek pri branju ali pisanju. Začnimo s postopnimi in majhnimi koraki na področjih korekcije motenj branja in pisanja, delajmo na močnih področjih otroka in na njegovi pozitivni samopodobi. Zavedati se moramo, da disleksičen otrok potrebuje mnogo več časa, da začne pravilno brati in pisati, kakor ostali otroci.
Pomembno je tudi, da se nauči sprejemati informacije iz ne preveč obsežnih učnih sklopov ter jih smiselno organizirati in povezovati s predhodnim znanjem. Pri učenju so mu lahko v pomoč miselni vzorci.

»Čeprav disleksija traja vse življenje, je mnogo ljudi z disleksijo dokazalo, da ta ni ovira za uspešno šolanje in ustvarjalno življenje. Toda z njo se je potrebno soočiti in to čimprej. Le tako bo mogoče, da bo prevladovanje razmišljanja v slikah, ki je v šoli otroku ovira pri verbalnem posredovanju njegovega razmišljanja in znanja, v odrasli dobi postala njegova prednost v kreativnem in celostnem soočanju s problemi« je še povedala Mateja Gantar.

Mamica Mojca pa nam je zaupala, kako se pri njih spopadajo z disleksijo, saj je njen najstarejši sin dislektik:

»Že v mali šoli je vzgojiteljica opažala, da je pri sinu nekaj drugače. Ni rad risal vzorcev, ko pa se jih je lotil, je šlo vse narobe. Prava težava se je pričela z vstopom v šolo in pisanjem. Zamenjeval je črke: a je bil o, b je bil d. Čeprav smo veliko truda vlagali v njegovo pisanje, delali vaje, ni bilo veliko bolje. Za njim je bilo nemogoče brati, sam pa je vedel, kaj piše.
Konec drugega razreda smo prvič odšli k defektologinji, ki je potrdila sum, da ima naš najstarejši sin disleksijo. V tretjem razredu je tako dobil strokovno pomoč šolske prihologinje, s katero je imel enkrat tedensko individualno uro. V četrtem razredu pa smo pričeli urejati odločbo (o tem, da ima sin disleksijo) za pomoč v šoli. Trajalo je kar celo šolsko leto, da smo odločbo dobili. Z njo je pridobil pomoč specialne defektologinje dve uri tedensko in enkrat tedensko pomoč profesorice za angleščino.

Prav tako mu pripada daljši čas za pisanje kontrolnih nalog (namesto ene šolske ure ima dve); kontrolna naloga mora biti zanj na barvnem listu papirja (nežno zelena ali svetlo modra), črke pa morajo biti povečane. Če učitelj za njim ne zna prebrati, ga lahko vpraša za obrazložitev in sinov odgovor je upoštevan. Prav tako lahko namesto pisnega testa odgovarja ustno.

Sin je star danes 12 let, res je, da mora v učenje vložiti veliko več truda, kakor nejgovi vrstniki, da je napredek viden, vseeno pa obiskuje krožke. Rad ima glasbo in je na tem področju zelo nadarjen. Imeti mora več nadzora, potrebuje nekoliko več časa, da osvoji določeno nalogo, kakor ostali. Drugače pa je zelo priden in uspešen učenec.«

Svoje mnenje in izkušnje lahko izrazite na forumu.