Simultana dvojezičnost

Kadar otroka starši vzgajajo v dvojezičnem jeziku, govorimo o simultani dvojezičnosti. Osvajanje besed poteka sočasno v obeh jezikih. Druga vrsta dvojezičnosti pa se imenuje sukcesivna dvojezičnost, to pomeni, da si dva jezika sledita eden za drugim. Otrok se najprej uči enega jezika, drugi pa sledi pozneje, ko prvega že dobro obvlada. Pomembno je, da je učenje drugega jezika pred dvanajstim letom.

Teorija znanstvenikov

Raziskava, ki so jo opravili znanstveniki, dokazuje, da se po prvem letu otrokove starosti jezika ni več mogoče naučiti brez naglasa. Pri otroku se do prvega leta oba jezika "shranita" na istem možganskem mestu, pozneje naučeno pa se shrani na različnih mestih.

V obeh jezikih

Otrok, ki ima starša z različnima materinima jezikoma, ima pravico, da zna ali vsaj pozna oba jezika, saj mu to omogoča, da lahko komunicira s širšo družino, babicami, dedki in drugimi sorodniki. To je otrokova pravica, in če je še tako težka, bi mu jo morali starši omogočiti. Velikokrat pa nastane problem, ker je en jezik podrejen drugemu. Odvisno je tudi od tega, v katerem jeziku se starša sporazumevata pred otrokom. To pa je tudi odvisno od države, kjer družina živi, in ravno ta jezik bo prevladal pred drugim, kar je sicer razumljivo. Če pa na primer francosko-slovenska družina živi v Španiji, težko govorimo, kateri jezik bo v družini prevladoval.

Uči se dveh, zna enega

Izkušnje dvojezičnih staršev so, da otroci, ki se učijo obeh jezikov, obvladajo samo enega. Po določenem obdobju pa kar naenkrat spregovorijo tudi v drugem. Zelo pomembno je, da nad otrokom ne izvajajo nobenega pritiska, predvsem okolica naj bi se tega zavedala. Veliko je tudi otrok, ki s svojo dvojezičnostjo delujejo zelo prikupno, na primer željo izrazijo v enem jeziku, zahvalijo pa se v drugem ali pa med govorjenjem "zaidejo" iz enega jezika v drugega. Vedno pa naj bo učenje jezika le stranski proizvod ljubeče in intenzivne komunikacije med starši in otrokom.

Dragocene izkušnje

Večjezičnost je lahko otrokova velika prednost v življenju. Saj ima s tem možnost spoznavati več kultur in njihovih navad. To pa vsekakor vodi k večji odprtosti in strpnosti, h katerima bi morale stremeti vse družine in družbe tega sveta. V sodobnem svetu pa je znanje jezikov trenutno največja prednost, ki jo ljudje lahko imajo.

Izkušnjo z dvojezičnostjo pa je takole opisala mamica Sanja

Štirinajst let sem živela v angleško govoreči deželi. Nekaj mesecev po rojstvu prvega otroka sem se vrnila nazaj v Slovenijo z zavestjo, da tudi ta korak ni povsem dokončen. Odločila sem se, da z otrokom komuniciram v angleščini.

V deželi, v kateri sem živela prej, je bilo veliko ljudi z vsega sveta in dvojezičnost je bila nekaj povsem normalnega. Kitajski otroci so se na primer doma pogovarjali kitajsko, v šoli in angleškem okolju pa so se odlično naučili angleščine. Tako sem s sinom že od majhnega govorila samo v angleščini, od babice, dedka in v vrtcu pa se je naučil slovenščine.

Dvojezični otroci po navadi spregovorijo pozneje in za svojimi enojezičnimi vrstniki zaostajajo pri besednem zakladu. Pri nas je bila "zmešnjava" še malce večja, saj sva se z možem od začetka veliko pogovarjala v srbščini – torej v tretjem jeziku, pa tudi stik z moževimi sorodnik je naredil svoje. Pri treh letih je otrok že govoril tako slovensko kot angleško, pa tudi osnove tretjega jezika.
Po treh letih se je družina povečala še za enega družinskega člana – deklico. Po skoraj treh letih življenja v Sloveniji se mi je zdela komunikacija v angleščini z mojo dojenčico že manj "naravna" kot pri mojem prvem otroku, vendar sem vztrajala pri angleščini. Tako sta sedaj oba moja otroka dvojezična. Deklica je kljub dvojezičnemu okolju že kmalu začela govoriti, vendar sprva veliko več v slovenščini kot v angleščini. Sedaj, ko še ni stara tri leta, oba jezika precej meša, ko ji prebiram knjige v angleščini, reče besedo v slovenščini, ko vztrajam, da mi pove še besedo v angleščini, ji po navadi uspe.

Sin je dvojezičen, komunicira tako v enem kot v drugem jeziku, se mi pa zdi, da je njegovo znanje slovenščine boljše od angleščine. Ta pojav sem na splošno opažala tudi v angleško govoreči državi, znanje jezika okolja je pri otrocih prevladalo nad znanjem jezika, ki so ga ljudje govorili doma. Ker je slovenščina trenutno dominanten jezik, bi bilo zelo lahko na angleščino popolnoma pozabiti in se preusmeriti na komunikacijo samo v slovenščini. Še posebej sedaj, ko bo sin vstopil v slovensko šolo in bom z njim delala domače naloge v slovenščini. Vendar se bom trudila, da bomo ostali "disciplinirani" in da bomo še naprej komunicirali v angleščini. Če se bomo v prihodnosti preselili v angleško govorečo državo ali če bosta otroka čez leta odšla v angleško srednjo šolo, pa bomo lahko doma govorili slovensko.