Triletna deklica je svoji mami pred spanjem oznanila, da želi imeti novo mamico. Nato pa je ta stavek uporabljala vse bolj pogosto, še posebej, če ji mama ni želela kupiti še čokoladice ali lizike, ko sta zapuščali trgovino. Včasih se je mama malčice le stežka zadržala, da ji ni zabrusila, da tudi sama hoče novega otroka.
“Moje, moje, moje!”
Tudi to je ena tistih besed, ki starše kaj kmalu 'spravi ob živce'. Otroci, ki imajo mlajše sestrice ali bratce, zelo radi ponagajajo, tako da igračo, ki jo želi imeti njihov mlajši 'sotrpin,' proglasijo za svojo, pa čeprav je prej nekaj mesecev samevala v kotu sobe. Neka mama je v jezi svojemu malčku zabrusila, da je kavč potem njen in da on ne sme sedeti na njem!
Vendar pa to ni najboljši odziv. Čeprav bi mu z veseljem vrnili milo za drago, to ne bo pomagalo, da bi se otrok zavedel, da je naredil nekaj narobe. Lahko ga le zmede. Morda se zdi skoraj nemogoče, a poskušajmo ohraniti mirno kri. Psiholog Ray Levi, soavtor knjige Try and Make Me! priporoča, da ponavljamo kratke fraze, ki vztrajnemu otroku povejo, da mu ne bo uspelo. Recimo mu na primer “Oprosti” ali “Lepo je, če si česa želimo” in se ne pustimo zmesti. Morda ga ne bomo utišali, a vsaj ne bomo rekli česa, kar bi lahko obžalovali. Malček pa se bo tako slej ko prej utrudil in našel kakšno drugo zabavo.
“Ni pravično!”
Tudi ta stavek pogosto odmeva v domovih, kjer imajo majhne otroke. Če malčku ne dovolimo pogledati še enega dela njegove najljubše nanizanke, ne bo pomagalo, da se na izzivanje odzovemo s prepovedjo gledanja televizije. Bolje je, da mu razložimo, zakaj ne more biti vedno vse tako, kot si zaželi on. Če mu s primerom razložimo, da tudi odrasli ne dobijo vedno tistega, kar si zaželijo, bo bolje razumel; običajno tak pristop obrodi sadove.
Mati dveh otrok in avtorica knjige Kids, Parents and Power Struggles, Mary Sheedy Kurcinka svetuje, da otroka prepričamo, da začne znova in uporabi drugačne besede, kot na primer: “Ali se lahko, prosim, pogovoriva o tem?” ali “Mama, to pravilo mi ni všeč.” Naslednjič, ko se pritoži, da nismo pravični, ga spomnimo, katere besede bi moral uporabiti. Če ga navadimo, da se lepše izraža, bo neprimerne (nesramne in grobe) besede po vsej verjetnosti opustil in nam tudi lažje povedal, kaj točno ga moti.
“Nisi ti glavna!”
Tudi to je kar pogosta izjava. Poskusiti se moramo odzvati povsem mirno. Običajno to pomeni, da malček ne zna povedati, kaj ga teži. Vprašajmo ga, zakaj se je tako odzval in kaj nam želi s tem povedati. Sebi pa moramo zastaviti vprašanje, kako mu pomagati, da se bolje izrazi.
Malček, ki nam zabrusi, da nismo glavni, običajno želi imeti stvari pod nadzorom, zato mu dajmo možnost izbire, da kaj naredi tudi sam (si na primer zapne varnostni pas v avtu). Naučimo ga tudi povedati, da bi raje imel izbiro, ali nekaj naredil sam, ali mu pri tem pomagamo mi.
“Hočem to! Takoj!”
Včasih, ko, na primer, pripravljamo večerjo, se malček odloči, da bo takoj pojedel piškot. Seveda se tej njegovi zahtevi odločno upremo, a kako to narediti tako, da ga ne užalimo? Vemo, da se ne smemo vdati, saj bo malček mislil, da mu bo vedno uspelo dobiti, kar želi, in to takoj.
Oče treh otrok svetuje, da otrokom enkrat ali dvakrat rečemo ne, nato pa zahteve preprosto ignoriramo ali poskušamo njihovo pozornost preusmeriti na nekaj drugega – malo se spačimo ali jim povemo kakšno šalo. Večina malčkov tako popusti. Vedno pa nas lahko tolaži misel, da bo vztrajen malček zrasel v odraslega, ki se ne bo zlahka vdal, ko bo v težavnem položaju.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV