Simptomi, ki kažejo na motnje koncentracije

Zdravniki med najpogostejše simptome, ki razkrivajo, da ima otrok težave s koncentracijo, uvrščajo:
– preskakovanje misli, ki jim ni mogoče slediti,
– pozabljivost,
– motnje učenja, pomnjenja,
– nedokončano delo,
– prehodne motnje zavesti, miselne luknje.

Ne sklepajte prehitro!

Mnogi straši na podlagi otrokove "zbegane" igre sklepajo, da ima težave s koncentracijo. Vendar je treba vedeti, da zlasti manjše otroke hkrati zanima čisto vse, zato "begajo" – raziskujejo in preskakujejo z ene stvari na drugo. K temu mnogo doprinese tudi njihova domišljija, ki je burna in jih žene k še bolj intenzivnemu raziskovanju. Vse to pa nima ničesar opraviti s šibkostjo koncentracije. Je pa ena največjih ovir na poti do koncentracije prav strah. Rešitev je pogovor – ko vam bo otrok zaupal svoje skrbi, mu boste lahko pomagali poiskati rešitev, vedeli boste, kaj ga muči, in tako poskrbeli za njegovo mirnost in dobro počutje.

Ne motite otroka, ko je zatopljen v delo

Velika napaka, ki naj bi jo delali starši, je ta, da otroka zmotimo pri njegovih dejavnostih ali opravilih in želimo njegovo pozornost zase. Ne glede na to, ali se otrok igra ali kaj razmišlja, prav je, da si za to vzame toliko časa, kot ga potrebuje – in da ga mi pri tem ne motimo. Če je osredotočen na neko delo, ga bo najbolje opravil brez prekinitev. Prav tako mora imeti na voljo dovolj časa, da lahko predela vtise. To delajo otroci zelo različno: medtem ko eni v igri posnemajo vse doživeto, pa drugi veliko premišljujejo in podoživljajo v sebi (slednji se odraslim zdijo "zasanjani").

Sestavite načrt – in ga upoštevajte!

Otroci potrebujejo ustaljen ritem, urnik. Veliko bolj mirni so, če vedo, kaj jih čaka – kot odrasli. Če vedo, da imajo popoldne ob neki uri nogomet ali ročna dela, si bodo znali sami organizirati svoj prosti čas ali bodo vsaj razmišljali, kaj bodo delali po obveznostih. Vse to vpliva na zmožnost osredotočenja in posledično na bolje opravljeno delo. Psihologi zato svetujejo, da se z otrokom prej pogovorimo o tem, koliko časa ima na voljo za na primer igro. Zelo dobro je, da otroku dovolimo, da pusti dolgotrajnejše igre nedokončane, če ga prekinemo: če je v načrtu obisk babice, otrok pa je sredi barvanja pobarvanke, je prav, da pusti pobarvanko in barvice na mizi. Ko bo prišel nazaj, ga bodo potrebščine motivirale, da bo delo dokončal, torej pobarval do konca. Narobe je, če zahtevamo, da zaradi takšnih prekinitev vedno vse pospravi za sabo – motivacija za dokončanje neopravljenega dela vpliva na razvijanje spoznanja, da obstajajo tudi naloge, ki jih je mogoče pripeljati do konca s prekinitvami. Vsako spremembo je dobro najaviti: če bo moral prekiniti barvanje zaradi obiska, je prav, da mu to prej povemo. Tako se bo pripravil na spremembo, izognili pa se bomo marsikateremu stresu.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na