Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, ga mora zabavati in predramiti njegovo radovednost. Toda če hoče tudi obogatiti njegovo življenje, mora spodbujati njegovo domišljijo; mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva; biti mora uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo.

Pravljice se ukvarjajo s splošnimi človeškimi problemi, zlasti s tistimi, ki zaposlujejo otrokove misli, govorijo njegovemu oblikujočemu se jazu in spodbujajo njegov razvoj, hkrati pa sproščajo predzavestne in nezavedne pritiske.

Pravljica je arhetip, je svet, v katerem so živeli naši predniki in ti arhetipi so se ponotranjili v naši podzavesti".

Ker še vedno verjame v moč pravljice in pravljičnih bitij, je Sabina branje oziroma pripovedovanje pravljic prenesla na otroke v vrtcu, knjižnici in odrasle na Psihiatrični kliniki. Saj je pravljica pomembna literatura tudi za odraslega bralca oziroma poslušalca. "Pravljice so bile nekoč namenjene odraslim,"  pravi Hribarjeva.

Bibaleze.si ji je zastavila še nekaj vprašanj o pomenu pravljic za otroke.

Kdaj je najbolje, da začnemo otroku brati? Kaj je za začetek najbolj primerno?

V prvem letu starosti z otrokom »beremo« debelejše knjige, igralne knjige (z motivi živali, predmetov, knjige z luknjo, z glasovi, glasbo, npr. Minka, Žabec, Elmer). Z otroki se pogovarjamo, otroci naj sami izgovarjajo besede, oponašajo glasove živali, predmetov. Nekateri otroci, ki vstopajo v drugo leto, imajo radi slikanice (Volk in sedem kozličkov, Zverjasec, Rdeča kapica). Ob slikanici pripovedujemo, se z otrokom pogovarjamo in se zbližujemo. Predvsem se moramo otroku prilagoditi in prisluhniti, česa si želi. Nekateri otroci si želijo, da jim pravljico posredujemo v pogovoru, drugi raje gledajo  slike. Skratka, za knjigo ni nikoli prezgodaj. Otroci in starši so ob pravljici v enakovrednem odnosu.

Večina otrok v vseh starostnih obdobjih rada posluša pravljice. Mnogo dejavnikov je, na katere moramo biti pri tem pozorni: koncentracija, branje ali pripovedovanje, ton glasu, poznavanje otroške literature, poznavanje otroka.

Kaj damo otroku s tem, ko mu preberemo pravljico?

Otroku damo del sebe. Doživljanje življenja, kvalitetno preživetega, doživetega časa. V pravljici so arhetipi. V pravljici smo mi vsi. Enakovredni partnerji, ki se ne bojimo življenja. Vse to je del otrokovega kvalitetnega življenja, ki mu ga starši morajo nuditi. Otrok se čudi, raziskuje; delček, ki mu ga lahko zapolnimo s kvalitetno preživetim času, je pravljica.

Kako je pravljica lahko zdravilna?

Otroku pove tisto, kar mu starši, vzgojitelji, učitelji ne povedo. To so za nas odrasle »tabu teme«: ljubezen, otrok, vreden ljubezni, spolnost, ločitev staršev, drugačnost, vera. Otrok »tabu tem« ne pozna – raziskuje, identificira se s književnimi junaki. Pravljica gotovo deluje zdravilno.

Kako pripraviti otroka do tega, da bo poslušal pravljico? Nekateri otroci ne zdržijo pri miru. Zakaj?

Vsak otrok je individuum, zato ima vsak svoj način, da ga pritegnemo s pravljico (pripovedovanje, branje, glas, ton). Vse je igra. Nimam izkušenj s tem, da otrok pravljice ne mara. Predvsem moramo izbirati literaturo za otroke, kakovostno  besedilo, tematiko, pomembno je, kako besedilo beremo oziroma pripovedujemo. Izkušnje, ki jih imam z različno starimi otroki, so pokazale, da imajo vsi otroci pravljice radi. Prepričana sem, da so predšolski otroci navdušeni nad čarobnim, čudijo se, zadovoljijo jih srečni konci in karakteristike pravljic.

Katere pravljice so primerne za otroke?

V poplavi otroške literature, predvsem nekvalitetne, je težko poiskati kvalitetno pravljico. V taki pravljici so pomembni  jezik, zgodba, nauk pravljice, problemi, srečen konec, eksistencialni problemi književnih junakov, s katerimi se spopadajo v pravljici. Otrok se s književnimi junaki identificira. »Varne« zgodbe ne omenjajo niti smrti niti staranja ali meja našega obstoja. Pravljica pa, nasprotno, otroka pošteno seznanja z osnovnimi človekovimi bivanjskimi stiskami.

Nekateri menijo, da pravljice bratov Grimm za otroke niso primerne. Zakaj?

Pravljice bratov Grimm niso neprimerne. Pomembno je, kako jih otroku prikažemo (s pripovedovanjem, z branjem, tonom glasu, poistovetenjem, poznavanjem otroka). Pravljice bratov Grimm so ljudske pravljice. Vse to so naši arhetipi. Npr. Rdeča kapica: mešanica Grimmove in Perraultove pravljice, v kateri pogosto najdemo babico in Rdečo kapico, ki volku ubežita. Sodobne, očiščene verzije, namreč nočejo užaliti staršev, ki so proti temu, da bi volkovi žrli babice in majhne deklice.

Nekateri otroci dobesedno požirajo pravljice in tudi kasneje, ko se naučijo brati, zelo radi berejo. Kaj s tem pridobijo? Kako pripraviti otroke, ki ne marajo brati, da bi brali?

Otroci pridobivajo, osvajajo nove besede, jezik, pisanje, samozavest pri nastopanju, dobro razvit govor, domišljijo. Rezultati, ki sem jih dobila pri pisanju diplomske naloge, so pokazali, da se je izboljšala:
– komunikacija med otroki,
– izboljšalo se je vedenje o spoštovanju drugačnosti, socializacija,
– otroci so pridobili daljšo koncentracijo,
– bolje so se odzivali na pripovedovanje ali pripovedovanje ob slikanici kot na branje.
Otroci, s kateri sem imela dejavnost V svetu pravljic, so bili stari od tri do deset let.

Kot sem že povedala, otroka, ki pravljic ne bi maral, še nisem srečala. Toda pomembno je, da otroke pritegnemo, da bodo imeli radi pravljice.

Prvi primer: Štiriletni deček, ki ima zelo nizko koncentracijo. Med poslušanjem pravljice je zelo težko pri miru. Med pravljico se sprehaja, se prevrača po stolih. Pustim ga, saj ni moteč, tudi drugi otroci so ga sprejeli in ga doživljajo kot enakega. Po pravljici pa vedno zadene bistvo in to pokaže v risbici, s katero se je izrazil.

Drugi primer: Šestletna deklica se težko socializira. Hoče, da je vedno vse po njenem. Ko ima slab dan, je še posebno težko. Po navadi začutim vsakega otroka posebej. Vem, kaj potrebuje, veliko pozornosti, tudi drugi otroci so se navadili nanjo in jo sprejeli. Povem kakšno izmišljeno pravljico, v kateri je glavna oseba ona. To se ji zdi imenitno.

Zdi se mi pomembno, da upoštevam otroka kot posameznika in ga sprejmem, takega kot je. Edinstvenega. Velikokrat s seboj prinesem različno literaturo. Otroci si sami izberejo, katere pravljice želijo slišati. Izrazijo se z risbo. Hodijo k meni in pripovedujejo. Želim si, da bi se otroci počutili sprejete.

Včasih moramo otroku eno in isto pravljico brati znova in znova. Zakaj? Je to dobro ali slabo?

Otrok se tako identificira, poistoveti s književnim junakom, da želi pravljico poslušati dalj časa. S tem seveda ni nič narobe.
Tako so otroci, stari od štiri do deset let, želeli pravljico Mama je znesla jajce, ki govori o spolnosti, poslušati kar nekaj časa.
Eno in dve leti stari otroci pa poslušajo pravljico Pod medvedovim dežnikom vsak dan, cel mesec, z animacijo lutke ali v obliki slikanice.

Izberi si pravljico in povem ti, kdo si! Kaj menite o tem reku? Drži?

Ja, to veliko pove! Odrasli ljudje na Psihiatrični kliniki, s katerimi imam srečanja vsakih 14 dni, beremo pravljice, si pripovedujemo svoje sanje, želje, imajo še vedno svojo najljubšo pravljico. Preko pravljice dobimo nove smernice, arhetipe, želje, da bomo spoznali svojega princa ali žabjega kralja. Vse to je pravljica in še več. Moja najljubša pravljica, s katero sem nekoč zaspala in se z njo poistovetila, je Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič.