Kako izbrati kakovostno otroško literaturo?

"Kakovostna otroška literatura ima sporočilo, kompleksnost, večpomenskost. Jezik mora biti umetniški, bogat. V poplavi otroške literature, predvsem nekakovostne, je težko najti dobro pravljico.

Za slikanico sta pomembna ilustrator in avtor. V dobri pravljici so pomembni jezik, zgodba, moralni nauk, problemi, srečen konec, eksistencialni problemi književnih junakov. »Varne« zgodbe ne omenjajo niti smrti niti staranja, meja našega obstoja. Pravljica pa, nasprotno, otroka pošteno seznanja z osnovnimi človekovimi bivanjskimi stiskami," je povedala Hribarjeva.

Pripovedovati ali brati?

Seveda je pripovedovanje bolj zaželeno, ker dopušča več prilagodljivosti. Pri pripovedovanju pravljice ni potrebno, da se držimo prvotne oblike. Lahko jo spremenimo, kaj dodamo ali odvzamemo. Ko pravljico beremo, jo moramo brati s čustveno vživetostjo v zgodbo in v otroka, z občutenjem tistega, kar mu zgodba morda pomeni. Pri izbiri pravljice starost otroka ni toliko pomembna, ker lahko pravljico prilagodimo.

Kako otrok spoznava knjigo, pravljico in branje? 

Knjige z dolgim besedilom niso primerne za otroke, ker ob predolgem branju lahko izgubi interes; če je knjiga dolga, jo rajši pripovedujemo in priredimo besedni zaklad razvojni stopnji otroka. Primerne so t. i. 'fotografske' ali prepoznavne ilustracije znanih oseb, živali in predmetov iz vsakodnevnega doživljajskega sveta in življenja otroka. Izberimo velike slikanice, s pisanimi, vendar enostavnimi – ne pa kičastimi – ilustracijami, ki so motivno-tematsko blizu otrokovemu doživljajskemu svetu. Le tako bo otrok povezal knjigo s svojim izkustvenim svetom. Primerne so knjige s trdimi (pralnimi) platnicami, z zaobljenimi robovi, pa tudi knjige v različnih formatih, od majhnih do velikih. Pomembno je, da otrok lahko sam obrača strani, smiselno je brati knjige različnih velikosti. Otrok ima rad knjigo, ki jo izkustveno lahko tipa, grize, se z njo kopa, igra; kljub temu da gre za neznačilen odnos do knjige, je knjiga, daljnoročno gledano, primerna didaktična igrača za otroke, meni dr. Milena Mileva Blažić.

V obdobju od drugega do četrtega leta otrok dobi 'prvo pravo' knjigo s tanjšimi platnicami in motivno-tematskim besedilom iz vsakodnevnega življenja. Rad posluša eno in isto besedilo večkrat zaradi potešitve radovednosti; razbremeni si spomin, saj že pozna vsebino, zato se lažje osredotoči na nove prvine. Znano besedilo torej posluša večkrat, vendar iz različnih zornih kotov. Tako si ne zapomni le zgodbe, temveč tudi detajle, besede, pomen besed in se postopoma uči; zanj so zanimive tudi zvočne knjige, multimedijske knjige.

V tem obdobju otroku beremo besedila in ga spodbujamo, da sam nadaljuje zgodbe, povedi, verze, rime. Na njemu primeren način se pogovarjamo o ilustracijah, naslovnici, naslovu, o prebranem. Beremo mu slikopise in stripe. Po branju naj si tudi sam 'prebere' ali prelista slikanico. Za to obdobje so primerne pisane, raznobarvne ilustracije, knjige o barvah, o abecedi (abecedniki); knjige s številkami (1–10), z živalmi, z motivi iz vsakodnevnega življenja (dom, družina, vrtec, okolje, igrišče, trgovina ipd.). Gre za vmesno fazo med knjigami za majhne otroke (igralnimi) in klasičnimi slikanicami. Primerne so knjige s kratkimi pesmicami (izštevanke, uspavanke, rimanice, »nonsens« verzi) in motivi iz otrokovega doživljajskega sveta (otrok, domača žival) in sveta igrač (ljubkovalne igrače, igra, prosti čas, igrišče).

Otrok se sam preizkuša v ustvarjanju 'ustnih besedil' z naštevanjem, dodajanjem rim, »nonsens« besedami. To je tudi primeren čas za začetek pogovora o knjigah, ilustracijah, dogodkih, junakih ipd. ter za bralni oziroma knjižnični kot, ki naj ima potrebščine za risanje, pisanje in branje. Otrok se spontano nauči pesmice na pamet, tako si uri spomin in koncentracijo. Spodbujajmo ga, da nam 'bere' – pripoveduje – to je sestavni del procesa učenja. V tem obdobju so primerne 'nadaljevanke', knjige s priljubljenimi junaki, ki otroka neposredno poučujejo (barve, črke, številke, dnevni opravki, ura ipd.)

Od 4. do 6. leta

Od četrtega do šestega leta knjige bogatijo čustveni, domišljijski in intelektualni svet otrok, zabavajo ga in učijo. Branja ali pripovedovanja za lahko noč ne more nadomestiti avdio- ali videokaseta, lahko pa včasih ublaži odsotnost staršev. Pravljica za lahko noč je priložnost za zbliževanje z otrokom in čas za umiritev pred spanjem, le-tega ne bi smeli zamuditi. Nekatere otroke zanimajo črke in številke, zato samodejno začnejo posnemati branje in pisanje. Torej jih spodbujajmo k 'ustnemu pisanju', naj nam pripovedujejo svoje zgodbe.

Dragoceno bi bilo, če bi si starši ali vzgojitelji zapisovali (pisno, ali na avdio- oziroma videokaseto) otrokove zgodbe, pesmi, pravljice. Zbirajmo otrokove ilustracije, naj napiše ali nariše svojo knjigo in zapišimo njegove komentarje h knjigam in risbam. Obvezno datirajmo otrokove izdelke in naj se po možnosti 'podpiše'. Poleg pravljic otrokom beremo pesmi (uspavanke, rajalne pesmi, nagajivke, izštevanke, gibalne igre in uganke) zaradi ritma in rime, le-te jim razvijajo občutek za vezano besedo, ki jo otrok tudi sam spontano ustvarja. Spodbujajmo otroke k učenju rim in pesmic na pamet, naj s prstom sledijo branju, ko skupaj beremo na glas. Izbirajmo knjige s humorjem in jih berimo, ne samo zvečer, temveč vsakokrat, ko se ponudi priložnost. Ponudimo otroku možnost, da si sam izbere knjigo, ki jo želi, kupujmo knjige z njim, pogovarjajmo se o knjigah; naj se usede v knjižni kotiček in pogleda, prelista knjige.

V tem obdobju je primeren čas za obisk knjižnic, knjigarn, lutkovnih predstav ipd. Otroci imajo radi enostavne, vendar ne poenostavljene zgodbe; takšne berejo in 'pišejo'. Njihove lastne zgodbe so razgibane, prevladuje glagolski stil (dogodivščine, pripoved, ne pa opis). Primerne knjige za branje so tiste, v katerih je glavni junak otrok ali poosebljen literarni lik – tudi v njegovih zgodbah nastopajo takšni liki. Zorni kot pripovedi je stališče nedolžnega, poštenega in pogumnega otroka. Knjige, ki jih ima rad, so knjige z vedro vsebino in s srečnim koncem. Izberimo poučne, vendar ne pridigarske knjige.

Otroci imajo radi, da se del besedila ponavlja, tako kot v ljudskih pravljicah. Zakon ponavljanja stopnjuje napetost, hkrati razbremeni spomin in potrdi otroka v njegovih predvidevanjih in pričakovanjih. Takšne knjige so napisane v črno-beli tehniki, s poučnim in vedrim zaključkom, pravi dr. Blažićeva.