"Življenje je kruto," pravi Ana in začne pripovedovati svojo zgodbo. "S starši smo živeli v najemniškem stanovanju v Ljubljani. Takrat sem bila še čisto majhna, vendar se spominjam lepih in srečnih trenutkov, ki sem jih preživela tam. Ko je umrl dedek, smo se preselili k babici, saj je ostala sama v veliki trinadstropni hiši. Prva leta je bilo krasno, saj je bilo življenje v hiši nekaj čisto drugega kot v bloku. Tu sem se lahko igrala na vrtu, se vozila po dvorišču, z babico sva hodili na sprehode v gozd … Lepo smo se imeli," se z otožnim nasmeškom na obrazu spominja Ana.
Tri leta kasneje je babica družino seznanila z novim partnerjem. Čeprav od dedkove smrti ni minilo veliko časa, ga je družina sprejela. Upali so, da babica ne bo več tako osamljena.
"Spominjam se, kako je babi vzcvetela. Zaljubljena je bila do ušes. Govorila sem ji, da je kot metuljček, saj se je pričela oblačiti v pisane obleke, plesala je po kuhinji in prepevala. Prav smešna je bila in vedeli smo, da je njena sreča sivolasi moški, ki ji je vedno znova pričaral nasmeh na obraz."
Kmalu se je babičin fant Jože preselil k njim, v hišo. Lepo so se razumeli in videti je bilo, da so velika srečna družina. A deklico Ano je čakala izkušnja, ki jo je zaznamovala za vse življenje.
"Starša sta hodila v službo v Ljubljano, in ker sta prihajala domov kasneje kot jaz iz šole, sem bila ta čas pri babici. Pojedla sem kosilo, napisala domačo nalogo, nato pa sem se igrala na dvorišču. Tistega dne sem na travniku pred hišo nabirala trobentice. K meni je z nasmeškom na obrazu pristopil Jože in mi rekel, da je tik ob gozdu še več trobentic. Z roko v roki sva se odpravila do gozda, pihala v trobentice in se smejala zvokom, ki sva jih ustvarjala.
Ko sva prišla do roba travnika, se je Jože domislil, da bi lahko šla pogledat v gozd, če so že dozorele jagode. Ker sem jih imela neskončno rada, sem seveda stekla med drevesa, da bi prva našla sladek sadež. Jože mi je bil všeč, bil je prijazen, pozoren in zelo zabaven. Niti sanjalo se mi ni, kaj me čaka. Kako le, saj še nikoli nisem slišala za te stvari, še posebno pa ne, da obstajajo starejši moški, ki to počnejo majhnim deklicam.

Jože je nabral pest jagod in se usedel na podrto deblo. Sama sem skakljala naokoli, nabirala jagode in si jih tlačila v usta. Jože je rekel, da sem kot Rdeča kapica in me vprašal, če vem, kako zelo sem lepa. Bilo mi je nerodno, čeprav mi je laskanje godilo. Čez nekaj trenutkov je rekel, da je volk in da vabi Rdečo kapico na sladke jagode v svoj brlog. Zasmejala sem se in stekla k njemu. Pokazal mi je, naj se usedem poleg njega in mi ponudil pest jagod. Drugo za drugo sem nosila k ustom, nakar je tudi sam prijel jagodo in mi jo potisnil v usta. Nato je rekel, naj mu jo tudi jaz dam v usta. Tako sva se smejala in jagod je kmalu zmanjkalo.
Ker sem imela lepljive roke, sem po žepih iskala robček in ker ga ni bilo, je Jože pokleknil k meni in rekel, da lahko moje sladke roke obriševa tudi drugače. Prst za prstom je potiskal v svoja usta in polizal lepljiv nektar z mojih dlani. Nato mi je z rokami zdrsel po stegnih in me vprašal, če me zebe. Rekla sem da ne, a ni prenehal. Vprašala sem ga, kaj počne in odvrnil mi je, da imam zelo lepe noge. Nato jih je razmaknil in me poljubil med stegna. Žgečkalo me je, zato sem ga odrinila, a se je ujel in se še bolj približal mojemu mednožju. Rekel je, da mi bo pokazal nekaj, česar ne bom nikoli pozabila in da mi bo tako lepo, da bom želela še več. Bilo mi je čudno in rekla sem, da bi šla raje domov. "Psssst, počakaj, ne bo ti žal," je rekel Jože in mi razmaknil kratke hlače. Rekel je, da sem neskončno lepa, da lepo dišim in me pričel poljubljati med nogami …
Tako se je pričela moja zgodba. Ko sva se vračala proti hiši, sem vedela, da ni bilo prav, kar se je zgodilo. V trebuhu sem imela čuden, neznan občutek. Bilo mi je slabo. Jože je rekel, da sem nekaj posebnega in da naj bo to le najina skrivnost. Kar naprej je poudarjal, da bi bila babica neskončno žalostna in nesrečna, če bi vedela, da se je zaljubil tudi vame. Rekel je, da sem tako sveža in mlada, babica pa je že v letih in da si ne more pomagati.
Doma nisem nikomur povedala. Ne vem, zakaj so me toliko časa zadrževale besede, da bi bila babica nesrečna. Ko smo bili skupaj, mi je tu in tam skrivoma pomežiknil, sicer pa se je popolnoma posvečal babici. A ko me je našel na samem, je bila popolnoma druga zgodba.
Že če me je babica poslala v klet po kozarec vložene paprike, se je takoj znašel ob meni. Roke mi je potiskal v hlače in sopel, da mi je šlo na bruhanje.

Prišlo je tako daleč, da se nisem več premaknila od babice. Tičala sem poleg nje, dokler nista starša prišla iz službe. A še vedno nisem nikomur povedala.
Ker ni imel več priložnosti, da me dobi na samem, me je nekega dne pričakal na poti iz šole. Opazila sem, da je živčen, a nisva spregovorila besede. Pot do hiše je vodila tik ob gozdu in bolj, ko sva se mu bližala, bolj se mi je občutek groze zažiral v kosti. Odločila sem se, da se poženem v tek, a je v trenutku zagrabil za šolsko torbo in me potegnil nazaj. Ozrl se je po okolici in me usmeril proti gozdu. Upirala sem se, a je bil močnejši. Z roko mi je prekril usta in mi vzel vse tisto, kar bi morala nekoč postati. Stara sem bila devet let.
Preklinjala sem samo sebe, ker se nisem spretneje pognala v tek. Preklinjala sem, ker ga nisem dovolj močno ugriznila v prekleto šapo! Jezila sem se nad svojo neumnostjo in si očitala, da nisem bila dovolj močna. Zakaj?! Večno vprašanje, ki je vedno znova in znova odzvanjalo v meni.
V šoli sem imela vedno slabše ocene. Zelo sem shujšala in mami je menila, da sem zbolela. Odpeljala me je k zdravniku, kjer so mi naredili nekaj preiskav. Zaradi neješčosti sem imela slabo kri in predpisali so mi vitamine. Vitamine … v sebi sem se histerično smejala, a povedala nisem ničesar.
Bilo me je sram, tako sram, da bi lahko umrla. Raje kot pomoč staršev sem v svoj objem sprejela bolečino, ki sem si jo načrtno prizadejala. Vsakič, ko se je spravil vame, sem se zaprla v sobo in se z britvijo rezala po rokah, stegnih, trebuhu. Bolečina, ki je preplavila moje telo, je kričala v mojem imenu.
Starša je moje stanje vse bolj skrbelo. Mami je veliko časa preživljala v moji sobi in se skušala čim več pogovarjati z menoj. Prijalo mi je, ko sem zaspala v njenem objemu in tako rada bi ji vse povedala … In sem ji. Nisem načrtovala, a nekega popoldneva je stopila v kopalnico, ki sem jo pozabila zakleniti. Videla je vreznine po mojem telesu in se kriče sesedla na tla. Ovila me je v brisačo, me objela, jokala in spraševala zakaj, zakaj …
Kot bi odpadle zavore, sem ji vse sem povedala. Mami je jokala, kričala in poklicala očeta, ki je oddrvel do Jožeta in ga s pestmi zbil na tla. Poklicali so policijo, ki je nato odpeljala očeta in njega. Njega, ki mi je vzel vse, kar bi lahko postala!"
Ana, ki je danes mati dveh otrok, razpleta dogodkov in podrobnosti s sodišča ni želela zaupati javnosti. Pravi le, da se bolečina ni končala in da z njo živi še danes.
Komentarji (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV