Znati postaviti se zase je veščina, ki se je učimo že od malih nog. Nekateri to znajo bolje, drugi malce manj, saj obvladovanje tega v določenih okoliščinah in z določeno mero samozavesti ni lahko. Kako otroku pri tem pomagati? O tem smo povprašali razvojno psihologinjo Blanko Colnerič, asistentko na Katedri za psihologijo na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani.

Kaj dejansko pomeni, da se znamo postaviti zase?

Vsak posameznik si izraz lahko razlaga drugače. Morda bi ustrezal pojem asertivnosti, ki pomeni dosego ciljev in izražanje potreb na socialno sprejemljiv način. V razvojni psihologiji govorimo o socialni kompetentnosti, ki se nanaša na področje socialnega razvoja otrok. Verjetno pa si vsak starš drugače predstavlja, kako se otrok najbolje potegne zase: vljudno prosi ali nastopi agresivno, odzivi pa so tudi situacijsko pogojeni.

V čem je razlika med samospoštovanjem in samozavestjo?

Ta dva gresta pri vzgoji verjetno z roko v roki. Obstaja precejšnja zmeda v terminologiji: samopodoba, samozavest, samospoštovanje, sebstvo in tako naprej. V grobem samozavedanje opredelimo kot poznavanje svojih zmožnosti, samospoštovanje pa kot vrednostni vidik samopodobe, torej kakšen pomen pripisujemo tem svojim lastnostim.

Kdaj se otrok začne postavljati sam zase? Je to morda že začetek otroške trme?

Otrok svoje meje vzpostavlja že od rojstva. Kasneje meče predmete, se stisne k ljudem, pa jih takoj zatem odrine stran. Malčki v obdobju, ko opažamo tudi porast trme, stari dve oziroma tri leta, so po Eriksonu na razvojni stopnji samostojnost naproti dvomu vase, sramu. Uživajo v preizkusih samostojnosti, v primerih neuspeha pa podvomijo v svoje zmožnosti. Seveda potrebujejo določeno količino neuspehov, da se naučijo obvladati tudi tovrstne situacije, vendar ti ne smejo prevladovati. Otrok v določenih situacijah potrebuje našo pomoč, saj še ne zmore vsega postoriti sam. V svojih poskusih osamosvajanja lahko trči tudi ob socialne norme, kjer je naše vodstvo prav tako ključnega pomena.

Kako pomembna je ta veščina, zlasti danes? Ali otrok ne bo tako uspešen in srečen za razliko od tistih vrstnikov, ki so včasih kar preveč pogumni?

V naši vse bolj individualistični kulturi je sposobnost uveljavljanja svojega mnenja ter poskrbeti sam zase izrednega pomena. O sreči kar takole na splošno težko govorim. Nekatere osreči, da so v središču pozornosti, medtem ko za nekoga ni lepšega, kot da ostane neopažen. Pogum in adrenalin sta nekomu pomembna, medtem ko nekdo drug raje živi povsem umirjeno. Poti do sreče so različne, nedvomno vrata niso zaprta bolj tihim in sramežljivim otrokom. Treba jih je sprejeti in jih ne na vsak način narediti takšne, kot bi bili v skladu z našo podobo srečnih ljudi.

S katerimi čustvi in osebnostnimi značilnostmi se 'znati postaviti se sam zase' povezuje?

Na socialni razvoj otrok ne vplivajo le socialni dejavniki, kot je na primer slog vzgoje, pač pa je vpliv teh dejavnikov odvisen tudi od otrokovih osebnostnih značilnosti. Socialno kompetentnost v zgodnjem otroštvu je možno najbolj dosledno napovedati z otrokovo ekstravertnostjo, kar pomeni družabnost, dejavnost, nekatere raziskave kažejo tudi na povezanost s čustveno nestabilnostjo, nesprejemljivostjo in vestnostjo.
Otroci, za katere je značilno dejavno vključevaje, so bolj socialno sprejeti in kompetentni, tako v otroštvu kot deset let kasneje, čeprav je ta ista lastnost obenem dejavnik tveganja za manj sprejemljivo vedenje.

Bolj ekstravertni otroci se ob vstopu v šolo hitreje prilagodijo svojim novim vrstnikom, šolska pravila pa hitreje usvojijo bolj sprejemljivi in vestni. Več težav s prilagajanjem imajo bolj čustveno nestabilni otroci, ki v šoli večkrat jokajo in so zaskrbljeni, dimenzija se povezuje tudi z depresivnostjo. Čustvena stabilnost se tudi kasneje v mladostništvu povezuje z aktivnimi načini spoprijemanja s stresom, na primer neposredno reševanje problemov, bolj ekstravertne deklice pa v stresnih situacijah pogosteje iščejo socialno oporo. S prosocialnim vedenjem, kot je pomoč drugim, se povezuje tudi storilnostna motivacija. Bolj ekstravertni in manj sprejemljivi otroci izkazujejo več vedenja pozunanjenja, pogosteje se na primer zapletajo v pretepe, bolj čustveno nestabilni otroci pa več vedenja ponotranjanja, kot so strahovi ali depresivno razpoloženje.

Kako otroku tudi z zgledom v določenih situacijah pomagamo, da se teh veščin nauči? Kako naj delujemo sami?

Predvsem se sami zavemo, da otroci ne sodijo na prestol, ne glede na to, kako veliko nam pomenijo. O tem je pisala že Marja Strojin. S pretiranim in nerazumnim upoštevanjem njihove volje ter potreb jih ne opremimo dovolj za vstop v širšo družbo, kjer tovrstne ustrežljivosti ne bodo več doživeli. Sami se postavimo zase, ne kričimo na ljudi, ki nam niso po volji, poskušamo ustrezno izraziti svoje mnenje. Vsega tega se otroci učijo s posnemanjem. Številne konfliktne situacije, ki so jim otroci priča, so ravno tako vzgojni momenti. Kasneje od njih težko zahtevamo drugačna ravnanja.