Katere so lastnosti sramežljivega otroka?

Z določeno besedo si lahko predstavljamo različna vedenja oziroma značilnosti. Ko starše prosimo, naj otroka opišejo s svojimi besedami in naknadno navedene značilnosti pojasnijo, opažamo razhajanja v pomenski razlagi posameznih lastnosti. Sramežljivost se najpogosteje povezuje s plahostjo in zadržanostjo. Socialno plašni otroci so ambivalentni do druženja z drugimi, kar pomeni, da si želijo družbe, a se stikov obenem bojijo. Socialna plašnost se izraža na telesni (povečana napetost in fiziološko vzburjenje) ter vedenjski ravni (zadržanost, težnja po umiku iz situacije, nespretnost v komunikaciji, težave pri vzpostavljanju stika z drugimi). V skupini se plahi otroci ne uveljavljajo, ne dajejo pobud in so socialno manj spretni. Takšni otroci ne izražajo svojih potreb, težko predstavijo svoje mnenje in so zato v razredu pogosteje prezrti.

Kako lahko starši pomagajo sramežljivemu otroku, da premaga strah in si v razredu poišče prijatelje?

Vse preveč odgovornosti se nalaga staršem, vloga vrstnikov je sicer ozaveščena, a v obdobju otroštva pogosto pozabljena. Starši bodo težko pomagali otroku iskati prijatelje v razredu. Lahko jim omogočimo, da se z otroki družijo izven šole, v okviru interesnih dejavnosti, obiskov na domu, zabav in podobno. Pri tem ne pozabimo, da smo z našim vedenjem pomemben vzor otroku. S pogostimi interakcijami bo otrok razvijal socialne spretnosti in jih lažje uporabil tudi v razredu. Na dogajanje v njem pa ima vpliv tudi učitelj, ki na podlagi opažene sociometrične strukture razreda (tj. položaja posameznih učencev in povezovanja med sošolci) oblikuje dejavnosti in načrtuje potek pouka.

Česa se bojijo sramežljivi otroci? Kritike drugih, izpostavljanja, svojih napak ...?

Vzroki za prezrtost v razredu oziroma plašno nastopanje kje drugje so različni. V otroštvu pogosteje govorimo o socialni plašnosti, ki se izraža na vedenjski in telesni ravni, v obdobju mladostništva pa se ji pridruži še spoznavna komponenta, ko mladostniki pogosteje razmišljajo o neugodni oceni drugih, predvidevajo možne izide situacij in podobno. Socialna plašnost se izraža v pretiranem osredotočanju nase in vedenjski zadržanosti v socialnih interakcijah, pogosteje v nestrukturiranih situacijah, ko je otrok v neposredni interakciji z drugimi osebami. Druga izmed oblik socialne anksioznosti, strah pred nastopanjem, pa se pojavi, ko je posameznik izpostavljen javnosti in jo spremljata strah pred oceno s strani drugih ter pred zavrnitvijo. Temu sledi pretirano osredotočanje nase in pomanjkljivo na samo izvedbo. S prvim otrok verjame, da bodo drugi (npr. sogovornik ali občinstvo) opazili njegove napake in ga zato zavrnili. Potreba po pripadnosti pa je ena temeljnih človekovih potreb.

Lahko k večji samozavesti otroka pripomore tudi učiteljica?

Učitelj je v veliki meri zgled, na podlagi katerega otroci oblikujejo svoje odzive do sošolcev. Profila priljubljenosti v razredu ni mogoče enoznačno opisati, spreminja se s kronološko starostjo otrok (na primer, sprva je pomemben učni uspeh, pozneje so lahko priljubljeni celo uporniški in agresivni fantje), zato tudi ni recepta za dvig otrokove samozavesti. Realne povratne informacije, kot so kritika, ki leti na neustrezno vedenje, in priporočila, kako ga je možno izboljšati, imajo na otrokovo samopodobo ter vedenje v prihodnosti pozitiven vpliv. Če je otrok v razredu prezrt s strani sošolcev, bomo lažje dosegli sprejemanje vrstnikov, kot kadar ga sošolci aktivno zavračajo. Pri vključevanju je treba upoštevati otrokove lastnosti. Previdnejšega otroka, ki potrebuje več časa v novih situacijah, pretirano ne izpostavljamo, saj lahko ravno tako zaviralno vplivamo na njegovo socialno vključenost in s tem na njegovo mnenje o sebi. Kadar otrok v razredu ni sprejet zaradi dejavnikov, na katere nima vpliva (narodnost, telesni videz in podobno), je priporočljivo spodbujanje kulture strpnosti z raznolikimi delavnicami, predstavitvami, projektnim delom in podobno.

Nekateri ja, nekateri se lahko še bolj zaprejo. Odvisno je od otrokovih drugih lastnosti in sposobnosti (gre za tečaj, kjer se bo lahko izkazal ali le še dodatno porušil pozitivno samopodobo). Otroka lahko povprašate, kaj si želi, in greste z njim proti cilju po korakih. Socialne spretnosti in njegov položaj v skupini so v vzajemnem odnosu. Otroku z omogočanjem vzpostavljanja kontaktov v situacijah, ki so mu blizu, ponudite poligon za vajo socialnih spretnosti in s tem je vzpostavljanje prihodnjih socialnih interakcij verjetnejše.

Ali lahko otroku pomagamo tudi z branjem knjig, kako naj reagira v določeni situaciji?

Ne berite jim strokovnih receptov odzivanja, saj se hipotetično razmišljanje intenzivneje razvija v obdobju mladostništva. Pravljični liki pa so lahko otrokom pomembne identifikacijske figure, v domišljijske se pogosto vživljajo. Če je pogumna, mu je lahko pomemben vzor. V neznanih situacijah ga opogumite k posnemanju morebitnega odziva njegovega ''vzornika''.

Sramežljivi otroci si tudi na učnih urah ne upajo dvigniti roke in povedati pravilnega odgovora. Kako jih lahko starši spodbudimo, da pokažejo svoje znanje in sposobnosti?

Morda s pogovorom z učiteljico, kjer jo opozorite na lastnosti vašega otroka in poiščete skupno pot. Otroka učimo socialnih veščin, tovrstne treninge opravljajo tudi v šoli. Odgovore učiteljici lahko vadite tudi doma, situacijo preigrajte tudi z igro vlog. Pogoj za pogumen dvig roke pa je seveda dobra pripravljenost in poznavanje snovi, saj bo z vsakim neuspehom prihodnji dvig roke zahteval še večjo količino poguma.

Če je otrok sramežljiv, zaprt vase – ali lahko upamo, da je to samo faza, obdobje, ki ga bo prerasel, in se bo z leti ''odprl''?

V nekaterih raziskavah navajajo, da sta ravni sramežljivosti in njej nasprotnega poguma v veliki meri prirojeni in človeka spremljata vse življenje. Res so določene osebnostne lastnosti, še bolj temperament, pod vplivom dednosti, vendar nanje vplivajo otrokove izkušnje. Prirojenost ne pomeni, da spremembe na individualni ravni niso mogoče. Je že res, da plahost oziroma zadržanost do neznanega uvrščamo na področje temperamenta, katerega osnove so biološke. Izkušnje pa te zgodnje težnje spreminjajo ali jih poudarijo. Če starši otrokovo reakcijo sprejmejo, so otroci, plašni v prvih mesecih življenja, plašni tudi pozneje. Spodbude k raziskovanju v novih situacijah pa lahko pospešijo upad ravni zadržanosti (Park idr., 1997). Kar ne pomeni, da otroka na vsak način poskušate spreminjati in ga krojiti v skladu z vašimi pričakovanji. Če opažate, da doživlja stisko in se težko vključi v družbo, mu to olajšajte, bodite dober vzor. Nekateri otroci imajo manjše potrebe po družbi, lahko se v tem razlikujejo od vas, kar je treba spoštovati. Ljudje se tudi v različnih situacijah odzivamo različno pogumno. Pogosto za koga rečejo, da je ''zaživel, se našel'', na primer, pri vstopu v srednjo šolo, odhodu na študij … Odkritje močnih področjih ter delo v smeri razvoja lastnih potencialov nam pomaga vzpostaviti pozitivno samopodobo. Na podlagi te lažje vstopamo v interakcije z drugimi. Pomagajte otroku odkriti in ozavestiti njegova močna področja, katera bo z veseljem pokazal tudi drugim.