Starši imamo v vsakem stiku priložnost krepiti varno navezanost pri otroku s tem, ko se nanj odzivamo. Ko joka, se nanj odzovemo z nežno tolažbo, ko ga je strah, mu z bližino nudimo občutek varnosti. Pogosto pa se otrok znajde v situaciji brez starša, ki bi mu lahko pomagal zdržati s čustvi in občutji, ki se v njem vzbudijo. Takrat predmeti udobja (mehka igračka, odejica, ponošena mamina majica) lahko predstavljajo močno podporo otroku pri vsakodnevnih interakcijah, ki jih doživlja ločen od svojih staršev. Tako lahko otrokova ninica ali star pliško (ki se ga starš že nekoliko sramuje) vzbuja otroku občutek varnosti in je del otrokovega čustvenega podpornega sistema, ki ga potrebuje vsak otrok v zgodnjih razvojnih fazah. 

Predmet udobja otroku zagotavlja predvidljivost, ki je izrazita v fazi ločevanja od staršev (odhod v vrtec, spanje v ločeni sobi). Vsak predmet udobja, ki si ga izbere otrok, je nenadomestljiv, saj ni pomembno le, kako je videti, temveč tudi kakšnega vonja je, kakšen je na otip ... Dva plišasta zajčka (kupljena istočasno) sta lahko na videz identična, a ima otrokov plišasti zajček, ki je njegov predmet udobja, še posebno čustveno privlačnost, in ga zato drug zajček ne more nadomestiti.

Profesorja Hood in Bloom sta v psihološki študiji pojasnila povezavo navezovanja otrok na svoje igrače ali odejice zaradi intuitivnega prepričanja otrok, da ima ta igrača ali odejica posebno življenjsko moč, čeprav se zavedajo, da ti predmeti niso živi. S predmeti udobja otrok lahko v domišljijskem svetu vzpostavlja socialne povezave, ko svojemu zajčku opisuje vsakodnevna doživljanja, se s pomočjo njega sprosti in umiri, zajček ga potolaži, ko je razburjen ali prestrašen, najpogosteje pa mu predstavlja predmet udobja občutek varnosti v neznanem okolju, saj mu zagotavlja povezavo med novo situacijo in udobjem doma, ki ga povezuje s staršem in varno navezanostjo. 

Predmeti udobja lahko otroke opolnomočijo, da vstopajo v preizkušanje novih stvari, jih krepijo v spopadanju z novimi socialnimi interakcijami ter jim dajo pomirjajoč občutek varnosti ob ločitveni tesnobi, ko morajo začeti spati v svoji postelji ali oditi v vrtec, ko se mama vrača na delo.

V situaciji, ko obstaja možnost, da je otrok izgubil ali uničil svojega zajčka, mu moramo dovoliti, da je prestrašen, paničen, razočaran ... Dovoliti mu moramo izžalovati izgubo svojega zajčka in mu ne v istem hipu zagotoviti novega, rekoč, da je čisto isti. Otrok potrebuje tolažbo, potrebuje biti sprejet v svoji žalosti in razočaranju in potrebuje pomoč, da zdrži ta neprijeten občutek, ki pa bo minil.

Skrb kdaj bo otrok opustil igračko ali ninico je pri starših pogosta in izvira iz prepričanja, da sedaj si pa res že prestar, da bi nosil tega zajčka naokrog. Ni starostno določljive meje, kdaj naj bi otrok opustil potrebo bližine s svojim predmetom udobja. Na to vplivajo različni dejavniki, ki se razlikujejo glede na družinske razmere, okolje, kjer otrok odrašča, otrokovo osebnost ter izkušnje reguliranja svojih čustev.

Starejši otrok, ki se v različnih razvojnih obdobjih po tolažbo zateka k vedno isti igrački (predmetu udobja), sporoča staršem, da naj razmislijo, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih svojega predmeta udobja ne zmore izpustiti. Ko se otrok nauči, kako zdržati z vsem, kar občuti, in zmore obvladovati stresne situacije, bo potrebo po bližini predmeta udobja otrok prerasel in zajček, ki je postal skoraj del naše družine, bo dobil mesto v kakšnem zaboju ali ob robu otroške postelje. Ostal pa bo lep spomin na čudovito fazo razvoja našega otroka, ko se je učil biti pogumen in se soočiti s svetom, ob pomoči zvestega mehkega prijatelja.