Pri kateri starosti se lahko pojavijo čustvene težave pri otroku? Prej kot v puberteti?

Večina duševnih motenj se začne že v otroštvu in mladostništvu, in sicer kar 50 odstotkov do 14. leta in 75 odstotkov do 25. leta, ker je zdravljenje duševnih motenj pri odraslih pogosto velik izziv, pa je bistvena prav preventiva, ki lahko zmanjša breme teh bolezni v odrasli dobi tudi za polovico.

Kakšni so prvi znaki? Kako naj starši ukrepajo? Se z otrokom pogovorijo, poskušajo najti rešitev sami ali se obrnejo na strokovnjaka?Kdaj je tisti zadnji trenutek, ko resnično morajo ukrepati? Na koga se lahko obrnejo?

Izrednega pomena za starše so kakovostne povratne informacije in navodila v zvezi z močnimi in šibkejšimi lastnostmi svojega otroka. Pogosto smo starši prepričani, da smo naredili vse najboljše za svojega otroka, učinek pa je ravno nasproten od pričakovanega.

V splošnem morajo biti starši pozorni na naslednja čustvovanja ali vedenja otroka:

- vznemirjen, razdražljiv, odmika pogled, kaže znake nezadovoljstva, istočasno je precej pasiven;

- je nezainteresiran za stvari, ki so ga prej veselile, npr. za igro z drugimi otroki, ima težave s spanjem, izgubi apetit in shujša, zateka se v osamo, je brez energije;

- se samoobtožuje, ima občutek krivde, je izgubil upanje in je črnogled, pogosto joče, se samopoškoduje;

- burno se odziva z jezo, kričanjem, zadirčnostjo in trmo;

- čustveno in fizično se odmika od svojih staršev, se ne zateka več v njihov objem, ne odgovarja na njihova vprašanja.

Dandanes je velik problem pri otrocih čezmerna in neuravnotežena uporaba računalnika, tablice ali mobilnega telefona, ki lahko preide v začaran krog zasvojenosti z računalnikom.

Opozorilni znaki za starše so:

- izguba občutka za čas (lahko je cel dan pred računalnikom),

- opuščanje telesnih in družabnih dejavnosti (tudi osebne higiene),

- prehranjevanje za računalnikom (pogosto otrok je samo hitro hrano),

- nihanje razpoloženja (pozitivna čustva online, negativna offline),

- neupoštevanje dogovorov s starši o rabi interneta,

- zanemarjanje šolskih obveznosti (slab učni uspeh),

- pomanjkanje interesa za druge aktivnosti (predvsem za šport),

- spremenjen spalni vzorec ima za posledico zaspanost podnevi, razdražljivost, impulzivnost, tudi nezbranost pri pouku,

- ustvarjanje neresničnega sveta in pogosto nevarne mreže prijateljev. 

Starši se lahko obrnejo na šolsko svetovalno delavko ali na izbranega pediatra, ki jih bo po potrebi usmeril naprej.

Ali je zdravljenje čustvenih motenj dolgotrajno? Kako in kje poteka?

Otroci in mladostniki imajo možnost vključitve v dva programa, ki omogočata celostno obravnavo otrok in mladostnikov. V program Šola zdravega odraščanja, ki traja 12 dni, se vključujejo otroci in mladostniki, stari od 6 do 19 let, v program Reintegracija in rehabilitacija, ki poteka od 6 do 12 tednov, pa mladostniki s čustvenimi motnjami oziroma motnjami hranjenja od 15. do 22. leta starosti.

Celostna obravnava, kot jo ponujamo v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, pozitivno vpliva na širše življenjsko področje, blaži vpliv bioloških, psihosocialnih in okoljskih faktorjev tveganja ter spodbuja realizacijo sposobnosti in posledično učinkovitejše spopadanje s težavami, ki jih prinaša odraščanje. Tu deluje multidisciplinarni strokovni tim, ki vključuje dva zdravnika specialista psihiatrije, psihologinje, družinsko terapevtko, socialnega pedagoga, profesorja športne vzgoje, terapevtke s pomočjo konj, vzgojiteljice, zdravstvene tehnike in seveda administrativno tehnični kader.

Programa potekata po vnaprej določenem urniku. Otroci so vnaprej seznanjeni s pravili hišnega reda in pravili vedenja. Dosledno postavljene meje otrokom pomagajo, da se počutijo mirne in varne. Otroci in mladostniki, ki doma nimajo jasno postavljenih pravil, jih preizkušajo tudi v programu. S kršitvami preizkušajo, ali pravilo res velja. Za vsako kršitev pravil dobijo določeno posledico (npr. skrajšan čas za telefonske pogovore, neudeležba na kateri izmed njim priljubljenih aktivnosti …). Dosledna posledica za neprimerno vedenje otroke uči primernega vedenja. Za vsakega otroka, ki ima vedenjske težave, se vnaprej pripravi načrt uravnavanja vedenja (sistem nagrajevanja in posledic), tako da od otroka ali mladostnika zahtevamo ravno toliko, kot še zmore in kolikor mu še predstavlja izziv in ne preveč ali premalo. Ko otrok ali mladostnik dobi občutek, da je bil uspešen, se mu krepi samopodoba.

V primeru hujših kršitev (ko kljub trem opozorilom ne preneha z neustreznim vedenjem, je nasilen, se vede razdiralno, je neposlušen, kljubuje …) uporabimo tudi razmislek. Razmislek pomeni, da se otrok za krajši čas (nekaj minut) odmakne od skupine v družbo vzgojitelja in tako dobi priložnost, da premisli o svojem dejanju in možnih drugačnih načinih reševanja težav. Tako spodbujamo razvoj njihove odgovornosti. Razmislek je tudi primeren pri učenju obvladovanja jeze.

Ko imajo otroci ali mladostniki težave z izražanjem čustev in izbruhe jeze, jih na treningih ali pogovornih skupinah učimo prepoznavati in poimenovati čustva, ki jih doživljajo. Učimo jih, kako jih izraziti na socialno sprejemljiv način, ne npr. z razbijanjem predmetov ali pretepom, pač pa preko besed. Ko se učijo veščine uravnavanja čustev, jih spodbujamo in pohvalimo vsakič, ko jim uspe najmanjši korak na poti k cilju. Pri mlajših otrocih vnaprej pripravimo plakat, na katerem zbirajo štampiljke, ko se ustrezno vedejo ali ustrezno izrazijo čustva. Tako jim pomagamo razviti pozitivno samopodobo in jih motiviramo, da vztrajajo pri težavni nalogi. Edini način, da se otrok nauči določenega novega vedenja je, da to vedenje utrjujemo. Če primerna vedenja opazimo in jim posvetimo pozornost, je verjetneje, da se bo ponovilo. Tako so pomemben del obravnave otrok in mladostnikov pri nas so pohvale, takrat ko otrok ali mladostnik uspešno opravi kakšno nalogo, ustrezno izrazi svoje čustvo ali reši konflikt z vrstnikom. Realne pohvale krepijo samozaupanje in zaupanje v ljudi okrog sebe.

Otroci in mladostniki, ki imajo šibke socialne spretnosti, jih na treningu socialnih spretnosti in asertivnosti, pogovornih skupinah učimo socialnih spretnosti (kako si pridobiti in ohranjati prijatelje, kako reči »ne«, kako učinkovito komunicirati z vrstniki in odraslimi, učimo jih reševanja konfliktnih situacij …).

Pri otrocih in mladostnikih, kjer se pojavljajo motnje hranjenja, je poseben poudarek  na učenju zdravega življenjskega sloga (prehrana, gibanje, skrbi za zdravje), poleg seveda učenja izražanja čustev z besedami, socialnih spretnosti, komunikacije ... 

Ali zdravljenje pomeni, da bo otrok moral ves čas jemati določena zdravila in obiskovati psihologa? Če ima že kot otrok duševne motnje, to pomeni, da jih bo imel tudi kot odrasla oseba?

Preventiva duševnega zdravja otrok in mladostnikov je pomembna predvsem zato, ker preprečuje razvoj duševnih motenj, zmanjšuje njihove posledice ali kronični potek v odraslosti. Če že otroke naučimo spretnosti prepoznavanja in uravnavanja čustev, učinkovitega soočanja s stresnimi situacijami, spretnosti navezovanja in ohranjanja stikov z vrstniki, učinkovitega reševanja konfliktov, sprejemanja starosti primerne odgovornosti, pomena zdravega življenjskega sloga … bo to vsekakor dobra popotnica za soočanje z izzivi odraslega obdobja.

Vključitev v naše preventivne programe priporočamo predvsem takrat, ko so pri otroku ali mladostniku prisotni dejavniki tveganja. To so tisti dejavniki, ki povečajo verjetnost za razvoj čustvenih motenj in motenj hranjenja. Dejavnike tveganja lahko iščemo v značilnostih posameznika, npr. da je bolj občutljiv in težje uravnava svoje čustveno doživljanje, da je impulziven in slabše uravnava svoje vedenje, da je šibek na področju vzpostavljanja in ohranjanja stikov z vrstniki …; ali pa v življenjskih okoliščinah, npr. travmatični dogodki, brezposelnost staršev, slabša razredna klima …

Namen preventivnih programov, kot jih izvajamo, je ravno preprečiti razvoj nadaljnje motnje, ki bi potrebovala dolgotrajno zdravljenje ali z zdravili ali/in z obiskom psihologa.

Morajo biti v proces otrokovega zdravljenja vključeni tudi starši, stari starši, vzgojitelji, učitelji, osebe, ki so v stiku z njim?

Izrednega pomena je, da se po zaključku zdravljenja srečamo s starši in morda tudi šolo na timskem sestanku, kjer evalviramo dosedanji napredek in skupaj načrtujemo nadaljnji proces dela z otrokom ali mladostnikom in njegovo družino.

V zdravilišču trenutno pripravljamo tudi Šolo za starše, ki imajo otroke ali mladostnike s čustvenimi motnjami. Tu bomo starše zares celovito naučili, kako ravnati in pomagati otroku v takšnih primerih.

Ali v Sloveniji starši poiščejo pomoč v takšnih primerih za otroka ali pa jim je nerodno in se ne želijo izpostavljati? Je to še vedno tabu tema?

Po naši oceni so v Sloveniji čustvene težave še vedno tabu tema. Nekateri starši ne opazijo, nekateri si zatiskajo oči, nekateri pa opazijo in ne vedo, kaj narediti in kam se obrniti po pomoč. Ravno zato je izrednega pomena osveščanje staršev in skrbnikov otrok in mladostnikov o prisotnosti čustvenih motenj in ustreznih rešitvah za te težave.

Ima v Sloveniji veliko otrok duševne motnje? Jih okolica zaznamuje, se jim prijatelji izogibajo?

Duševne motnje otrok in mladostnikov naj bi bile v porastu in pogosto so zaznamovani, po eni strani zaradi tega, ker zaradi narave svojih težav težje vzpostavljajo in ohranjajo stike z vrstniki, po drugi strani pa tudi zato, ker se ljudje, ki jih ne poznajo, ali bojijo ali se jim izogibajo.