Večina otrok preneha spati v popoldanskih urah med tretjim in petim letom. Ne glede na to, kdaj se vaš otrok odloči, da čez dan ne bo več spal, bo morda to obdobje težko tako zanj kot za vas. Preden ukinete popoldansko spanje, zato raje dobro preverite, ali je vaš otrok resnično pripravljen. Dober pokazatelj tega je, da otrok potrebuje 45 minut ali več, da bi se umiril in zaspal čez dan ali pa če otrok ponoči spi 11 ali 12 ur skupaj. Potem je že primeren čas, da se odreče popoldanskemu spancu. 

Popoldanski spanec lahko doseže tudi nasproten učinek od želenega

Ko otroci vstopijo v določeno obdobje starosti, nimajo več potrebe po popoldanskem spancu. Ta potem lahko doseže nasprotni učinek od želenega, to pa je, da bi bil otrok spočit in naspan. Popoldanski spanec lahko namreč v tem primeru povzroči motnje spanja ponoči, kar pa bo pustilo negativne posledice, kot so razdražljivost, nenaspanost in nepotreben jok. 

Zato bodite pozorni na določene znake – ko se bo otrok že začel upirati popoldanskemu spancu in bo za to, da zaspi in se umiri, potreboval več kot 30 ali celo 45 minut časa, to pomeni, da lahko zdrži tudi brez dodatnega spanja v popoldanskih urah. Otroci, ki so se pripravljeni odreči dnevnemu odmerku spanja, bodo razpoloženi ves dan. 

Seveda bo vaš otrok imel spremembe v vedenju in razpoloženju, a v glavnem bo dobre volje in imel bo dovolj energije, da vzdrži do večera. Če pa je otrok živčen in razdražljiv v večernih urah po neprespanem popoldnevu, dodatni počitek še vedno potrebuje.

Če opazite znake, ki nakazujejo, da otrok ne potrebuje več dodatnega popoldanskega spanca, začnite postopoma. Prehodno obdobje lahko traja tudi nekaj mesecev ali celo pol leta. To pomeni, da med delovnim tednom lahko otrok začne zavračati popoldanski spanec dva ali tri dni zapored, četrti dan pa ga bo morda že znova potreboval, da bo napolnil svoje baterije in pridobil porabljeno energijo. 

Nič hudega. Sledite otrokovemu ritmu, in če se ta odloči, da je vseeno premalo spal in bi si želel nadoknaditi s popoldanskim počitkom, mu to vsekakor omogočite. Dovolite otroku, da se pri tem sam odloča. Zdi se, da z izgubo dnevnega počitka otroka izgubljate tudi tistih nekaj trenutkov ali urico časa zase, vendar ni nujno, da bo zdaj tako. Ta čas, ko bi moral otrok spati, ga lahko zamotite drugače – mu ponudite katero od dejavnosti, ki jih ima rad ali ga zanimajo. 

Lahko riše, barva, gleda slikanico, posluša pravljico ali se mirno igra s kockami, punčkami ali čim drugim. Medtem ko boste vi še naprej lahko ta čas počeli, kar ste prej, ko je otrok še potreboval popoldanski spanec. Na koncu je vse stvar navade in medsebojnega dogovora.