O omenjeni motnji smo se pogovarjali z logopedinjo Uršo Dular Kolar iz Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani.

Kakšna motnja je jecljanje?

Jecljanje je motnja ritma in tempa govora, ki se pojavlja tako pri otrocih kot pri odraslih. Po statističnih podatkih je jecljanja pri otrocih od 2 do 3 odstotke, pri odraslih pa okrog 1 odstotek.

Pri jecljanju se pojavljajo bolj ali manj izraziti krči govornih organov (ustnic, jezika, mehkega neba, glasilk, trebušne prepone), ki privedejo do prekinitev v govoru. To se kaže kot večkratno ponavljanje ali napetost pri izgovorjavi glasov ali zlogov, delov ali celih besed, prekinjanje znotraj besed, podaljševanje glasov, dodajanje delov ali celih besed, oklevanje v govoru … Kadar so težave večje, se lahko pojavi tudi napenjanje vratnih mišic, krči, tiki, blokade, strah, fiziološke reakcije, izmikanje očesnega kontakta kot tudi izmikanje ljudem in komunikaciji na sploh.

V katerem obdobju se najpogosteje pojavi?

Jecljanje se najpogosteje pojavi pri otrocih, pogosteje pri dečkih, med 2. in 6. letom starosti, v obdobju intenzivnega govornega razvoja. Še posebej občutljivo je obdobje med 2. in 5. letom. Takrat se pogosto pojavi t. i. razvojno jecljanje, ki po raziskavah lahko zajame kar 80 odstotkov vseh otrok. Do zatikanj v govoru lahko pride, ker se v tem času besednjak hitro povečuje, otrokove misli pa prehitevajo njegovo zmožnost govora. Gre za običajen pojav, ki ob ustreznem ravnanju z otrokom preide sam od sebe.

V poznejšem razvoju je še nekaj 'občutljivih' obdobij, govorimo o t. i. časovni občutljivosti govornih funkcij, ko je verjetnost za pojav jecljanja večja (vstop v šolo, začetek pubertete).

Kakšni so vzroki za jecljanje?

Strokovnjaki ugotavljajo, da obstajajo različne konstitucijske posebnosti, ki ob določenih sprožilnih dejavnikih privedejo do jecljanja. Mednje sodijo dednost oziroma nagnjenost k jecljanju v družini, psihična nestabilnost otroka (strahovi), povečana občutljivost živčnega sistema (težko zaspijo, se zbujajo, imajo more, so razdražljivi … ), splošna zdravstvena oslabelost, bolezen, časovna občutljivost govornih funkcij, prehiter razvoj govora, psihološki vzroki (močna, lahko enkratna psihološka travma), socialni vzroki (neustrezni vzgojni postopki, slab govorni model … ), fiziološki vzroki (poškodbe, možganske infekcije, bolezni … ), dvojezičnost.

Kako lahko starši otroku pomagajo?

Ko se v otroškem govoru pojavi jecljanje, postanejo starši zelo zaskrbljeni. Otroku želijo pomagati, vendar ne vedo, kako.

Z otrokom govorimo jasno, razločno in počasi. Uporabljajmo kratke, enostavne stavke. Bodimo otroku dober govorni vzor! Otroku ne govorimo, naj vnaprej premisli, kaj in kako bo povedal, in naj govori počasi, naj ne jeclja. Poslušamo ga in mu damo čas, da pove svoje, po potrebi mu priskočimo na pomoč in pomagamo zaključiti oblikovanje misli.

V komunikaciji poskušamo čim bolj zmanjšati število vprašanj. Zelo priporočljivo je petje, ki sprošča govorila, otroci pa običajno tudi zelo radi pojejo. Otroka ne silimo govoriti pred sorodniki, prijatelji, skupino v vrtcu … Veliko mu berimo. Čim manj ga izpostavljajmo morebitnim prepirom, gledanju neprimernega programa na televiziji in preveč vznemirljivim igram. Vzgojni pristopi staršev naj bodo čim bolj enotni.

Še bolj bodimo pozorni na urejeno dnevno rutino, dovolj spanja in gibanja. Poiščimo otrokova močna področja in mu omogočimo, da se izraža na čim več različnih načinov (šport, risanje in druge interesne dejavnosti). Naj bo uspešen.

Se da motnjo popolnoma odpraviti ali se lahko nadaljuje v odrasli dobi?

Razvojno jecljanje v večini primerov popolnoma izzveni in se prehodno lahko pojavi še v t. i. časovno občutljivih obdobjih. Zelo pomembno je upoštevati zgoraj navedene nasvete, da otrok svojih težav ne ozavesti. V nekaj odstotkih težave ne preidejo same od sebe ter zahtevajo pomoč logopeda in psihologa; lahko pa se zavlečejo tudi v odraslo dobo ali pa se takrat šele pojavijo.

Kdaj je čas, da otrok obišče logopeda?

Ko se pojavi jecljanje, se lahko starši znajdejo v veliki stiski. Kadar jih skrbi, potrebujejo nasvet, ali ko menijo, da jecljanje predolgo traja, se lahko vedno oglasijo pri logopedu.

Nujno pa je treba poiskati pomoč logopeda v naslednjih primerih: ko začne otrok ponavljati vse krajše elemente v besedi (mmmmmmami); ko se opazno poveča število ponavljanj prej: ma-mami, sedaj: ma-ma-ma-mi; ko se otrok bori z besedami (pri ponavljanjih naglo skače višina glasu); ko se pri ponavljanju menja struktura besed (mah-mah-mami); ko so med govorom opazni znaki napetosti obraza, dvigovanje ramen, hlastanje za zrakom, hitre prekinitve zaradi krčev v govornem aparatu.

O tej temi lahko klepetate tudi na forumu.