Jezna sem na sistem, ki naše malčke tako hitro porine skozi šolska vrata. Star bo natanko pet let in osem mesecev, ko se bo moral soočiti s šolskim redom in se usesti v klop. Sprašujem se, ali se bo navadil na nov sistem, ki ne bo le igranje, temveč osvajanje novih znanj pod budnim nadzorom kar treh učiteljic. Bo to končno slovo od otroštva in se bo moral zresniti, osredotočiti na številke, črke, note, barve, like, vzorce, pojave …?

Veselo pričakovanje

Med tem ko se jaz nikakor ne morem sprijazniti z dejstvom, da je moj sin tako velik fant, da gre že v prvi razred, je on pravzaprav nad tem navdušen. Že vse poletje govori, kako bo vrtčevske prijatelje zopet srečal septembra, toda nič več v igralnici, ampak kar v razredu. Komaj čaka, da spozna učiteljice in jih vpraša, ali one res poznajo odgovor na vsako vprašanje. Ko gremo po nakupih v trgovino, se nič več ne ustavlja ob policah z igračami, temveč ''študira'' kakšne zvezke bi imel, kateri motiv mu je najbolj privlačen. Poigrava se z mislijo, da bo v peresnici imel ogromno barvic in flomastrov različnih barv. Vem, ostali otroci, ki bodo prvič sedli v šolske klopi, sanjarijo o šolski torbi. Moj sinek jo je podedoval od bratranca, tako da pri tem ni imel veliko besed. Torba je v odličnem stanju z velikim helikopterjem na njej. Priznati moram, da sem najprej dvomila, ali naj mu izberem rabljeno šolsko torbo, ampak na koncu se je izkazalo, da jo je malček vseeno zelo vesel, pa čeprav ni na njen narisan njegov najljubši risani junak.

In končno je nastopil težko pričakovani dan, ko smo se s kilometrskim seznamom šolskih potrebščin podali v nabavo. Z možem sva mu pustila proste roke, v nakupovalni voziček je zlagal zvezke, ki so mu bili super ultra všeč, tako se je izrazil namreč naš bodoči prvošolec. Očarala ga je tipično fantovska peresnica – z veliko predalov, žepov, s sliko nogometne žoge in športnih čevljev. Pri svinčnikih, voščenkah in barvicah sva vztrajala, da morajo biti najbolj kakovostni in da ni pomemben njihov videz. Že prej sem se pozanimala, katere se lepo šilijo, ne lomijo … Na seznamu je bilo tudi ravnilo, za katerega do sedaj nikoli še nisem slišala. Za pomoč smo prosili prodajalko in nam ga je ljubeznivo pokazala. No, zdaj mi je pa jasno – včasih smo ga imenovali šablona. Kako se časi spreminjajo …

Oh, kako sem hvaležna tistemu, ki je izumil svetovni splet in klepetalnice, kajti tam sem našla sorodne duše, mamice, ki bodo letos tudi prvič pospremile svoje otročke v šolo. Razvile smo pravo diskusijo, ali je prav ali ni, da tako zgodaj začnejo s šolskimi obveznostmi in igro postavijo na stranski tir. Med tem ko je nas stiskalo v srcu, ker so naši otročki tako hitro odrasli, so se javili drugi starši, ki so to izkušnjo že uspešno prebrodili in njihovi otroci obiskujejo višje razrede. Potolažili so nas, da prvi razred ni bav bav, da se otroci skozi igro učijo, da so še vedno veliko na svežem zraku in se podijo za žogo, plezajo, gugajo .... Poudarili so, da imajo učence vedno pod nadzorom, da naše malčke čakajo čudoviti izleti, dogodki, raziskovalni, tehniški, športni dnevi …

Kar kamen se mi je odvalil od srca, da vse skupaj ni tako strogo in zapeto, kot je bilo v naših časih. Pravzaprav ga čaka mala šola, v kateri bo šele učni sistem spoznaval. Oh, kako mi je odleglo … Če se sin veseli spremembe, potem se jo bom tudi jaz! Saj vem, da so vsi starši ponosni na svoje otroke, ampak jaz moram tukaj na glas zakričati, da je tudi moj sin zelo pameten in da sem prepričana, da mu prvo učenje ne bo povzročalo preglavic. Nisem ga to poletje sistematično učila, zna, kar zna, in jaz ''pokam'' od sreče, ker gre ''moja pametna glavica'', kot mu pravim jaz, v prvi razred po zalogo novega znanja. Z očkom mu bova še vedno in za vekomaj stala ob strani in ga spremljala na poti šolanja. Omogočila mu bova čim boljšo izobrazbo, ob tem pa mu bova vedno dajala občutek, da naj sledi svojim sanjam in željam ...

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na