Živo se še spominjam, ko sem s svojim triletnim sinom prvič gledala risanko Levji kralj. V delu, kjer levček Simba izgubi očeta, me je mali začudeno vprašal, kaj to pomeni, da je Simbov očka mrtev. Razložila sem mu po najboljših močeh, vendar je na podlagi mojega precej »strahopetno« olepšanega odgovora zaključil, da je sedaj očka sicer mrtev, da pa se bo kmalu zopet zbudil. Kaj odgovoriti na takšen sklep triletnika? Veliko ljudi na tem svetu verjame v reinkarnacijo ali v posmrtno življenje, dejstvo pa je, da ničesar ne vemo prav zagotovo. Od kod mi torej pravica, da rečem otroku to, kar so povedali meni moji starši: ko umreš, izgineš, ni te več. Torej sem otroku razložila, da te po smrti ni več, se nikoli več ne vrneš... pa vendar si v mislih svojih ljubljenih in morda se nekoč z njimi zopet srečaš. Saj je ljubezen večna, mar ne?

Mož je očeta izgubil precej zgodaj, še kot najstnik. In pravi, da ga čuti, da ve, da oče pazi nanj, še vedno čuti njegovo ljubezen. Nikakor pa ne more preboleti, da oče ni nikoli videl svojih vnukov. Neke pozne jesenske noči, ko smo sedeli ob ognju, je mož pripovedoval, kolikokrat je tako sedel s svojim  očetom. Potem se je raznežen obrnil k sinku in mu rekel, kako žal mu je, da ni nikoli spoznal svojega dedka. Sin, takrat že petletnik, pa je očka potolažil z besedami: »Oči, ti si dedku podoben, imaš iste črne lase kot on in kadar gledam tebe, je isto, kot da bi gledal njega!«

Z možem skorajda nisva mogla verjeti lastnim ušesom. Najin petletnik nama je razložil, da naši ljubljeni pokojni še naprej živijo v nas. Koncept, ki ga sicer ponavljamo na pogrebih in ga šepetamo žalujočim, ne da bi vanj resnično verjeli. Pa vendar koncept, ki je iz petletnih ust prišel tako resničen in živ.

Ob 1. novembru se spomnimo vseh ljubljenih, živih in mrtvih. Nepreklicno smo povezani...