Trenutek, ko so mamine sodelavke prvič videle in spoznale mojega mlajšega, dve leti in pol starega brata, je ostal za vekomaj zapisan v našo kolektivno družinsko zavest. Še danes, ko je moj brat že zakorakal v trideseta, zgodbo pogosto privlečemo na plano.

Mamine nove sodelavke so želele spoznati njenega malčka in medtem, ko ga je mama, žareča od ponosa, držala v naročju, so se mu ženske dobrikale, mu govorile, ga žgečkale in spraševale milijon stvari. Najbrž si je bratec že takrat po tihem mislil svoje o ženski radovednosti; ustnice pa je imel tesno stisnjene in ni iz sebe spravil niti ene besede, pokazal niti enega nasmeška. Le na koncu, ko so se že poslavljale, je  lepo, glasno in razločno izrekel zloglasno besedo na p...! No, namesto črke č nekje v sredini besede je izgovoril c – pa vendar je bilo sporočilo jasno in nedvoumno!

Ne vem, kaj je na to rekla moja mama, verjamem, da so se šokirane sodelavke v zadregi smejale, mama pa je verjetno zamrmrala nekaj v smislu: poglej, kaj vse danes otroci iz vrtca prinesejo! Take so bile pač reakcije mojih staršev, kadar koli sva z bratom preklinjala – najprej je bil kriv vrtec, potem šola ... Nikoli pa jima ni prišlo na misel, da v jezi človek pogosto ne pazi na besede ... tudi pred lastnimi otroki ne!

In tako sem kljub občasnemu preklinjanju odrasla in tudi sama postala mama. Sin se je rodil na angleškem govornem področju, ko je bil še čisto majhen, pa smo se vrnili v Slovenijo. Ker sem želela, da bi znal govoriti tudi angleško – slovenščine naj bi se tako ali tako naučil v novem okolju: v vrtcu, od sorodnikov – sem se z njim pogovarjala v angleščini.

Nekega dne smo se, obkroženi z mladimi slovenskimi družinami in upokojenci, z vlakcem odpeljali na ljubljanski grad. Večinoma so se našemu glasnemu in nadebudnemu fantku vsi nasmihali, do "turistov" smo Slovenci precej prijazni. Moj dveletnik je veselo žlobudral v angleščini, nekje na sredi poti pa se je iluzija o naši "kozmopolitanski" družini enkrat za vselej razblinila ...

Naš vlakec so namreč prehiteli veseli svati, in kot se zanje spodobi, so tudi glasno trobili. Naš mali Shakespeare je v trenutku reagiral kot psi pri Pavlovem poskusu z zvoncem: trobljenje je zanj avtomatsko pomenilo refleksno reakcijo, ki si jo je zapomnil pri svojem očetu (mama ne vozi!) med prometnimi konicami v Ljubljani, ko so živci napeti in potrpežljivost majhna. In je na ves glas zatulil (sem že omenila,da ima strašansko močan glas?!) tisto popularno dvozložno balkansko kletvico, ki se je v Sloveniji "prijela" še bolje od bureka ali čevapčičev.

Znašla sem se v položaju svoje mame pred leti, ko sem za trenutek pomislila, da bi se "naredila", kot da otroka poleg sebe ne poznam, da bi "pravičniško" zmajala z glavo, češ, danes ljudje svojih otrok res ne znajo več vzgajati ...

Kljub vsemu pa gre danes "zgodbica" v kakšni prijetni družbi za med ...

Mnenje in izkušnje so dobrodošle na forumu.