Tašča, sinova babica, nikoli ni pokazala pretiranega zanimanja za njegove prve korake, besede, vragolije, nikoli ga ni vzela v naročje, ko smo bili pri njej na obisku. Večkrat je obljubila, da ga pride gledat na trening, fantek jo je zaman čakal. Ni se niti toliko potrudila, da bi razložila, zakaj je ni bilo. Živimo v istem mestu, toda vidimo se samo med prazniki, pa še to tistimi največjimi, ko je res nuja, ko se spodobi. Tašča je sicer že upokojenka, toda nikoli nima časa, preveč je zaposlena z reševanjem križank, sprehodi, kartanjem s prijateljicami ... In prav zaradi tega nikoli nisem razmišljala o tem, da bi varstvo svojega edinca zaupala osebi, ki ga sploh ne pozna, ki ne ve, kako se deček najraje igra, kaj najraje je, kdaj gre spat ...

Vseeno sem pred kratkim bila prisiljena prav njo prositi za varstvo. Najprej sem se sicer pogovorila s sinom in ga vprašala, ali bi želel dan preživeti pri babici, kajti nisem želela, da bi se na obisku pri njej ves čas jokal, ker bi pogrešal mamico in očka. Babi se je sicer razveselila, da ga bo končno pazila, kar me je malce potolažilo. Sin je že velik fant, nekaj ur se bo že zamotil z igranjem, na igrišču bo brcal žogo, vse obroke bom jaz pripravila že vnaprej, babi jih bo samo postavila na mizo.

Popolno presenečenje

Enodnevne počitnice pri babici so se začele že zelo zgodaj. Zataknilo se je že pri tem, da nas je na vratih dočakala gospa, ki še ni bila do konca zbujena in urejena. V redu, se pa bo, ko bo sin zajtrkoval …

Ob desetih sem že prejela razburjen klic. Babico je zanimalo, zakaj naš malček samo bere in se igra. Prepričana sem bila, da so motnje v telefonski zvezi in da nisem dobro razumela. ''Piščanček noče ničesar delati! Sem ga zjutraj nagnala pomivat posodo (mimogrede, ostala je še od včerajšnjega kosila), kajti šele nato sva lahko šla na igrišče. Pa me je samo debelo gledal ... Kaj bo ves čas buljil v knjigo in bral na glas, naj še kaj dela! Daj, povej mu!'' Saj ne vem, kaj se dogaja v glavah starejših, ampak od šestletnika, ki je priden, ki ne nori po stanovanju, ki ne tečnari, ki je prvič na obisku pri babici, zahtevati, da naj dela, namesto da bi se igral!? Kje je tisto pravilo, da babice vnuke razvajajo in se potem me mame pritožujemo nad tem? Pravzaprav sem morala zelo globoko zajeti sapo, da nisem povzdignila glasu. Razložila sem ji, da sin pomaga pri manjših opravilih, da posode pravzaprav po kosilu ne pomiva, zna pa marsikaj drugega. Pa sem mu skopala še večjo jamo, saj se ji je utrnila ideja, da potem bi pa lahko, medtem ko me ni, pobrisal še prah in pometel. Nič mi ni bilo jasno … A sem ga mogoče prijavila v tabor, kjer se bo učil gospodinjiti? Sem se zmotila, ker sem sinu razlagala, da bo lahko babici pokazal, kako lepo že bere? Sem narobe ravnala, ker sem mu s sabo dala družabne igre?

Ne vem, ali sem bila kdaj tako presenečena … Popolno negativno presenečenje! Res nimam nič proti, če se otrok že zelo zgodaj nauči pospravljati za sabo igrače, odnašati umazano perilo v koš, obešati čisto, brisati prah, pripraviti pribor in krožnike na mizo … Pravzaprav naš vse to obvlada, njegova soba je kaotična le, ko se ustvarjalno igra, zvečer vse lepo zloži. Vsaka igračka ima svoje mesto, knjige lepo ležijo na knjižni omari, barvice so v lončku, zvezki v predalu … Pa kaj bi zdaj ona rada?! Saj je njegova babica in prvič je njegova varuška!

Še ni konec ...

In ko sem mislila, da bo to edina stvar, glede katere se ne bova strinjali, me je hladen tuš čakal še popoldne. ''Fant ni ničesar jedel. Sem mu rekla, naj si vzame, pa me je samo prestrašeno gledal …'' In ker sem hotela stvari priti do dna, mi je sin pojasnil, da ni vedel, kje ima babi spravljeno hrano, da on si pač ne zna segreti kosila. Na mestu bi bilo, da bi takrat kričala in vreščala, ampak to se seveda ne spodobi. Starejši gospe sem znova razložila, da sem upala, da mu bo ona postregla že pripravljeno kosilo ali pa mu vsaj razložila, kje ima kaj. Obenem pa sem še poudarila, da se še ne vrti okrog štedilnika, ne prenaša vročih loncev naokrog!

Res ne vem, ali sem jaz tako neodgovorna mama, ki ''piščančka'' ničesar ni naučila in mu pusti, da se še vedno igra, ali pa je ''ženička'' pozabila, da je nekoč tudi sama imela otroke, ki so uživali v preprostih stvareh, ki so od njih zahtevale ustvarjalnost in domišljijo. Absolutno sem prepričana, da tega varstva ne bom nikoli ponovila, tudi v najnujnejših primerih! Sinu tako ali tako nič ni bilo jasno, zakaj se ni smel igrati in zakaj ni ničesar dobil za jesti ...