Ravno smo dobro zatisnili oči, ko nas nekdo pocuka. Malček ne želi spati sam v svoji postelji. Utrujeni in nujno potrebni spanca se prevalimo bolj na sredino in mu odstopimo del postelje. Že napol v spanju si znova prisežemo, da je to res zadnjič.

Ko je bil otrok še majhen, to ni bila taka težava. Sedaj pa je starejši in tudi zrasel je že. Čas je, da se odločimo znova "zavzeti" svojo posteljo in se naspati. Zbrali smo nekaj predlogov, ki bi vam lahko pomagali, da bo malček ostal v svoji postelji.

Pogovor in lučka

Pri treh do petih letih je malček že dovolj star, da razume, zakaj se mora vstajanje sredi noči končati. Razložimo mu, da očka in mamica potrebujeta posteljo zase in da je dovolj velik, da sam spi v postelji za velike otroke - in to vso noč.

Otroka ne sme biti strah. Ko ugasnemo luči, lahko temne sence povzročijo, da so plišaste živali videti, kot da bi (grozljivo) oživele. Velike – ali tiste, ki bi se najverjetneje lahko spremenile v “pošasti” - pospravite kam, kjer jih malček ne bo videl. Lahko pa mu prižgete tudi nočno lučko.

Nagrade in navade

Na koledarju si lahko označimo vsako noč, ki jo otrok prespi v svoji postelji. Ko mu to, na primer, uspe petkrat, ga nagradimo s kakšno dodatno pravljico za lahko noč. Spodbujamo ga tudi z besedami in mu včasih povemo kaj takega kot: “Veseli me, da si včeraj spal v svoji postelji. Ponosna sem nate!”

Če otroku ni všeč, da mora nazaj v svojo posteljo, se ne razburjamo, ampak poskušamo ostati mirni. Pospremimo ga v njegovo sobo, ga poljubimo za lahko noč in odidemo. Če se odzovemo mirno, je manj možnosti, da se bo znova prikradel v našo posteljo. Vendar moramo biti vztrajni. Nekaj noči takšne rutine bi lahko bilo dovolj, da bo malček zares ostal v svoji postelji. Tudi ko bi vam bilo lažje, da mu odstopite malo prostora v postelji kot pa vstanete, se temu uprite. Tako namreč končno pridete do zasluženega počitka in zasebnosti.