Mamica štiriletnega Jerneja nam je zaupala svojo izkušnjo. Jernej ji je nekoč zaupal, da ga prijateljice v vrtcu ne zanimajo in da se bo raje poročil z njo.

"Prav smešno je bilo. Jernej je prišel do mene in mi resno povedal, da je sklenil, da se bova poročila. Očitno sem se mu zdela najbolj primerna za ženo! In hotel je, da se poročiva kar takoj!" je povedala mamica.

Jernej jo je zaljubljeno gledal in že načrtoval, kako bosta skupaj živela tudi potem, ko bo zrasel. Ugotovil je tudi, da se lahko ves čas poljubljata, ker se bosta poročila.

A Jerneju je očka hitro razložil, da se ne more poročiti z mamico, ker je z njo poročen že on.
"Saj veš, da je mamica moja žena in spi pri meni v postelji," mu je razložil očka.

Takrat se je Jernej udaril po čelu in vzkliknil: "Saj res!"  Sprva je bil nekoliko razočaran, ker je bila njegova mamica že zasedena. Hočeš nočeš, jo je moral prepustiti očetu.

Teoretskega psihoanalitika Romana Vodeba smo prosili, naj nam razloži, zakaj se to v določenem obdobju otrokovega razvoja dogaja, in kaj je Ojdipov kompleks. Takole pravi:

V času razreševanja t. i. falične faze psihoseksualnega razvoja se za vsakega otroka zgodi oz. se mora zgoditi Ojdipov kompleks. Takrat otroci intenzivno razmišljajo o genitalnih razlikah med spoloma – in neuki otroci prihajajo na idejo, da bi se – ko bodo veliki – poročili s staršem nasprotnega spola, ker ga imajo tako radi. Dečki bi se poročili z mamico, deklice pa z očetom. To je dokaj običajen in normalen preblisk oz. kar želja mnogih otrok, ki pa postane sčasoma potlačena. In ta potlačitev se mora nujno zgoditi.

Otrok namreč opazi, da je želeni starš že zaseden, ker je z njim poročen oz. si ga na nek libidinalen (čustven, seksualen) način lasti drugi starš. In prav je, torej mora biti tako, da so starši zasedeni s strani drugega starša. Ta 'tabu incesta,' torej poroke – in posledične seksualne združitve s staršem nasprotnega spola – se mora zgoditi in se lahko zgodi ravno ob družinski prisotnosti otrokovega istospolnega starša. Zato morata starša biti različnega in ne istega spola. V tej luči je mogoče kritizirati novo družinsko zakonodajo, ki istospolnim staršem dovoljuje posvojitve.

Otrokova miselna dejavnost pa se navadno ne ustavi zgolj pri poroki s staršem istega spola, pač pa otrok premleva kompatibilnost starševskih genitalij. Otrok sumi na obstoj koitusa že pri treh, štirih ali petih letih. Tovrstnemu razmišljanju, ki je predvsem nezavedne narave, ne uide oz. ne sme uiti noben otrok. Na podlagi teh libidinalnih impulzov se človek v odraslosti utiri v seksualnost, ki ji rečemo normalna.

Ideja o genitalnem koitusu med spoloma se v odraslosti ne naseli kar tako – ne pade z neba, niti ni vpisana v genih, pač pa si oba spola želite koitusa (vsak na svojstven način) zato, ker sta kot otroka mislila in 'kompatibilizirala' genitalije očeta in mame. Dekličin oče mora biti moški in mora biti obdarjen z 'organom - več', da si bo ta deklica kot ženska sploh želela moške(ga). Deček bi rad 'nekaj' počel z mamo – nekaj, kar ponoči počne z mamo oče, ki (ko) spi z njo. Zato mora z mamo spati oče in ne sin(ček) …

Marsikakšna erektilna disfunkcija se v odraslosti zgodi moškemu zato, ker je predolgo spal z mamo – namesto, da bi z mamo spal oče. V Ojdipovem kompleksu mora dečka poraziti oče in mora doživeti kastracijsko bojazen s strani očeta, pravi Vodeb.

Dekličina želja, da bi se poročila z očetom, se napaja iz nezavednih misli, ki mislijo anatomske razlike med spoloma. Deklica pri treh letih preide iz ženske, sebi podobne in genitalno 'ne-cele' mame zato, ker ima oče med nogami 'organ-več.' Deklica takrat mamo v svoji psihični realnosti na nek način degradira. Mama postane zanjo manj vredna kot oče, ki ima 'organ-več.' Zato je v freudovskem diskurzu legitimno trditi, da si ženska v odraslosti ne želi moškega kar tako (ker ima to zapisano v genih oz. ker ji to ukazuje kultura ali bog), pač pa zato, ker ima ta, zanjo (in zanj) velecenjeni organ: penis. Ta ženska želja po moškem oz. po penisu se napaja prav iz časov kastracijskega oz. Ojdipovega kompleksa.