Odgovore smo dobili v Svetovalnici za motnje hranjenje MUZA. Vesna Šolar nam je pojasnila, da so posledice anoreksije lahko zelo resne, predvsem pri otrocih in mladostnikih, ki so še v obdobju rasti. Glavni dolgoročni posledici sta zastoj v rasti in osteoporoza, najhujša možna pa je smrt.
Kaj je anoreksija?
Anoreksija nervoza je ena izmed motenj hranjenja, za katero je značilno, da oseba izgubi telesno težo pod 85 odstotkov normalne za njeno starost in višino. Oseba doživlja močan strah pred povečanjem teže ali debelostjo. Pri tem izkrivljeno zaznava svoje telo (obliko in težo). Ko se pogleda v ogledalo, doživlja, da so določeni deli njenega telesa debeli in to kljub temu, da objektivno to ni res. Ko je oseba že pretirano shujšana, se še vedno doživlja kot debelo, kar vztrajno zatrjuje sebi in drugim. Pojavi se močno zanikanje resnosti problema. Prihaja do vse več telesnih in psihičnih posledic ter le-teh v odnosih (jeza, prepiri, nemoč bližnjih oseb). Če je oseba že imela menstruacijo, jo izgubi.
Obstajata dva tipa anoreksije nervoze: tisti, ki je bolj poznan, restriktivni tip, ko se oseba odreka hrani in zraven še veliko telovadi, ter drug tip, purgativni ali 'bulimični' tip anoreksije, kjer se oseba med potekom anoreksije tudi prenajeda in bruha, pri čemer zadosti vsem drugim prej naštetim značilnostim (nizka telesna teža, izkrivljeno doživljanje svojega telesa idr.). Po ''evforičnih'' občutjih zadovoljstva nad uspehom hujšanja in vzdrževanja nizke telesne teže, postaja oseba vse bolj telesno in psihično izčrpana. Anoreksija nervoza je duševna motnja, kjer je največja smrtnost v primerjavi z drugimi duševnimi motnjami. Ocenjujemo, da gre za zelo resno duševno motnjo, kjer je potrebno reagirati čim prej.
Kakšni so vzroki za razvoj te motnje hranjenja?
Motnje hranjenja so vedno odziv na doživljanje notranje stiske posameznika, so klic na pomoč, poskus ublažiti notranjo bolečino in s tem omogočiti notranje (psihološko) in zunanje (telesno) ravnovesje z namenom preživeti v določenih nesprejemljivih ali tudi nevzdržnih življenjskih situacijah. Vedno odražajo temeljno potrebo po biti sprejet, potrjen, spoštovan in ljubljen v obstoječih odnosih v življenju.
Govorimo o multivzročnosti, ko se vzroki med sabo prepletajo. Oglejmo si tri pomembne skupine dejavnikov (Angermann, The Gestalt Journal, 1998):
Potrebno je ločiti med sprožilci in vzroki. Na primer, če je bila dieta sprožilec, da je nekdo razvil motnjo hranjenja, to še ne pomeni, da je to tudi glavni vzrok. Ozadje anoreksije nervoze je bistveno bolj zapleteno. Govorimo o predispozicijah, nagnjenjih, da nekdo razvije motnjo hranjenja.
Predispozicije, nagnjenja:
- Individualni dejavniki, kot so ranljivost za razpoloženjske motnje, popačena slika sebe, vseobsegajoč občutek neučinkovitosti, pretirana ustrežljivost do drugih, perfekcionizem, globok občutek neustreznosti.
- Družinski dejavniki, kot so neustrezni komunikacijski vzorci in vrednote, destruktivno izražanje čustev in neustrezno postavljanje meja med družinskimi člani, pomanjkanje spodbud za otrokovo samostojnost, motnje, bolezni, zasvojenosti družinskih članov, zlorabe.
- Kulturni dejavniki, kot so pritiski vrstniških skupin in medijev po doseganju fizičnega ideala lepote ter pritisk v določenih kontekstih, kjer sta vitkost in lepota še posebej pomembni.
Ko oseba že ima določene predispozicije za nastanek motnje hranjenja, se pogosto potrebni določeni sprožilci, da se motnja zares razvije: shujševalna dieta, odhod od doma (internat, študentski dom …), ljubezenske težave in travmatični dogodki (ločitev staršev, zlorabe, smrt ljubljene osebe, neuspehi v šoli …). Ko oseba že ima motnjo hranjenja, jo vzdržuje, ohranja v sedanjosti.
Vzdržujoči, stalni dejavniki
Reakcije, pripombe pomembnih drugih, ki so se nanašale na spremembe telesne teže ali videza, so prispevale, da samovrednotenje osebe z motnjo hranjenja temelji na zunanjih kriterijih.
Pri motnjah hranjenja so pogoste kombinacije z odvisnostjo od alkohola ali prepovedanih drog, s čimer se v zadnjih letih tudi srečujemo. V mnogih primerih se pri motnjah hranjenja pojavljajo tudi sočasna depresivna in anksiozna stanja, ki v nekaterih primerih prerastejo v hujšo obliko depresije s samomorilnimi nagnjenji ali poskusi samomora. V teh primerih je nujno potrebna takojšnja sočasna psihiatrična pomoč.
Kako lahko prepoznamo anoreksijo?
Oseba na skrivaj hujša, se izogiba obrokom tako v šoli in vrstniški skupini kot doma. Začne lagati, da je jedla, da ne more jesti, ker jo boli želodec ali zaradi kakšnega drugega vzroka. Skriva hrano, jo meče stran, se izogiba obrokom v javnosti. Začne se ''ukvarjati'' s hrano (prebira kuharske knjige, kuha za druge). Osebnostno se začne spreminjati, postaja vse bolj zahtevna do sebe in drugih, ima čustvena nihanja (menjavajo se epizode joka, jeze, besa, umika, nemoči, depresivnih občutij ipd.). Ima fiksne ideje, je toga, kar se pogosto kaže tudi v pretiranem redu, pospravljanju in nestrpnosti do drugih, če so bolj sproščeni in ''malomarni''.
Pri kateri starosti se najpogosteje pojavi in ali je značilna le za dekleta?
Anoreksija nervoza je motnja hranjenja, ki se razvojno pojavi najbolj zgodaj, že na prehodu iz otroštva v adolescenco. To pomeni, da se lahko začne že pri osmih, devetih, desetih letih. Pri dekletih je od devetkrat do desetkrat pogostejša kot pri fantih.
Kako lahko starši, ki vidijo, da ima njihov otrok anoreksijo, priskočijo na pomoč?
Najbolje je, da starši in bližnji čim prej poiščejo dodatno pomoč za otroka, zase in družino. V praksi to pomeni, da sodelujejo z družinskim zdravnikom ali pediatrom glede svojega otroka, poleg tega pa si poiščejo še vzporedno strokovno terapevtsko pomoč v eni izmed za to usposobljenih organizacij s področja socialnega varstva in/ali zdravstva. Namreč, anoreksija nervoza je tako kompleksna duševna motnja, da prizadene celo družino. Tudi starši in druge bližnje osebe potrebujejo pomoč, ker občutijo veliko stisko. Menimo, da je potrebno gledati na družino kot na celoto. Namreč, če se starši v skrbi za otrokovo okrevanje tako izčrpajo, da nazadnje zbolijo še sami za neko boleznijo, je to dodatno breme vsem. V praksi pa se na žalost to pogosto zgodi. Ravno zato je pomembno, da vsi pravočasno dobijo ustrezno pomoč.
