Mojca Stonič je raziskovalka življenja. Že več kot 30 let raziskuje odnose med ljudmi, njihove osebnosti, čustvene odzive in obnašanja. Skuša razumeti, zakaj smo zadovoljni in zakaj nezadovoljni z življenjem, in predvsem, kako naša čustvena stanja vplivajo na nas in naše bližnje. Predvsem na otroke - bodisi naše bodisi otroke, ki jih vzgajamo in učimo. "Vsi otroci si zaslužijo prijetno otroštvo, brez škodljivih vzorcev!" poudarja. A samo čustveno zdravi in zadovoljni starši lahko vzgojijo čustveno zdrave in zadovoljne otroke, se zaveda. Prej pa morajo predelati svoje travme iz otroštva.

Kako ste se začeli ukvarjati z "vzgojo" staršev? Kaj je bila prelomnica, ki vas je privedla do določenih spoznanj?

V 20-letni psihoterapevtski praksi in po nešteto ur lastnega dela na sebi, ko sem reševala svoje napačne in uničujoče vzorce pridobljene v otroštvu, ki so mi onemogočali, da živim polno in svobodno življenje, sem ugotovila, da večina temeljev za naš karakter izvira iz otroštva. Torej iz vzgoje, ki smo je bili deležni od naših avtoritet - staršev, starejših bratov, sester, babic, dedkov, tet, stricev, učiteljev, trenerjev -, skratka vseh, ki so bili prisotni v našem otroštvu in v dobi našega odraščanja. Nezavedno smo povzeli njihova prepričanja in vzorce, ki nam pozneje v življenju lahko predstavljajo težave in omejitve za lažje in boljše, svobodnejše življenje.

Največje težave, ki jih rešujem, so ravno zaradi vzgoje, ki so je bili deležni starši kot otroci, in v njihovem otroštvu največkrat tiči vzrok za poznejše težave v življenju. Zato sem pred leti pričela razmišljati, kako lahko to spremenim. Prišla sem do zaključka, da moram pričeti vplivati na starše, da bodo zmogli drugačno vzgojo, da bodo razumeli, zakaj se oni tako obnašajo. Da bodo prepoznali in razumeli, kaj morajo spremeniti pri sebi, da ne bodo prenašali škodljivih vzorcev naprej na svoje otroke. Vem, da so navodila, ki so marsikje napisana ali ki jih slišimo na raznih predavanjih o vzgoji veliko premalo, da bi se lahko spremenili.

Osebnost se ne prenaša z geni, temveč z vzorom, ki ga otrok v največji meri prejme od svojih staršev. In ne drži trditev, da "volk dlako menja, karakterja ne"! Karakter se spremeni brez težav, le pravo pomoč rabite, kar je izkusil, preveril in doživel prav vsak, ki sem mu pomagala. Obenem sem tudi sama sebi dokazala, kaj vse lahko spremenim.

Da, resnično - karakter se prične spreminjati, ko začnemo s pravo pomočjo spreminjati sebe, svoj pogled nase, druge ljudi, okolico ... Ko se znebimo škodljivih vzorcev in prepričanj, ki smo jih prejeli od svojih avtoritet. Vendar moramo za tako spremembo najprej razumeti, kaj so škodljivi vzorci, in ravno omenjeno je v največji meri moje delo. Brez tovrstnega razumevanja ne zmoremo sprememb prepričanj in vzorcev, ki sem jih v veliki meri prenesla v šolo za vzgojo staršev.

Tako se je torej rodila ideja o šoli za staršev. O šoli, kjer se bo res zgodila preobrazba mišljenja v glavah staršev, ki imajo največji vpliv na svoje otroke. Da ne bodo ponavljali napak svojih staršev, ki jih jaz vsakodnevno rešujem, ko pridejo kot odrasli k meni po pomoč. Ker si vsi otroci zaslužijo prijetno otroštvo brez škodljivih vzorcev. Ravno slednje je bilo moje vodilo pri delu s starši, nastanku šole za vzgojo staršev in izdaji "Sijajnega priročnika za vzgojo sijajnih otrok".

Kako zelo pomembno je duševno zdravje, harmonija staršev za dobrobit otrok? Kaj otroku lahko nudijo srečni starši in kakšne so lahko posledice vzgoje nesrečnih staršev? In še - kako pomemben je odnos staršev s svojimi starši za kakovostno vzgojo?

Jaz vedno rečem - če je mama srečna, bo srečen tudi otrok. Torej, starši, poskrbite, da ste zadovoljni sami s seboj in vašim življenjem. Ste največji medij in vzor za vaše otroke.

Vpliv odnosa staršev z njihovimi starši pa vpliva, kolikor dopustimo. Lep odnos s starši bo vzor za otroka, v nasprotnem primeru je bolje čim manj stikov. Odsotnost starih staršev za otroka ne pomeni nobene tragedije. Je pa lepo in prijetno vsakemu otroku, če so odnosi lepi in harmonični.

V slovenskih družinah je prevečkrat občutek dolžnosti, da morajo starši svoje otroke voziti k starim staršem, kar postane obveza, čeprav včasih tudi ni dobro zanje. Prevečkrat pride tudi do sporov med staršema zaradi vpletanja starih staršev v mlado družino z raznimi nasveti, kako se kaj mora narediti, kako se vzgaja. In pogosto se starši ne upajo postaviti meja svojim staršem ali staršem partnerja. Marsikje izgleda, da vse odločitve in nasvete posredujejo stari starši, kar pa zelo slabo vpliva na oba starša in na njun odnos, kar seveda posledično vpliva tudi na odnos z otrokom.

Ko si ustvarite svojo družino, se morate zavedati, da je sedaj na prvem mestu. Mama, ata, otrok ali več njih in to je to. Vse ostalo so dogovori med staršema, kdaj, koliko in kako bodo prisotni še ostali.

Ali lahko starši kakovostno vzgajajo otroke, če niso prej razrešili svojih preteklih težav, "počistili pred svojim pragom"? Zakaj?

Ne. Naši vzorci, prepričanja, slabe izkušnje in dogodki, ki smo jih bili deležni kot otroci in pozneje kot najstniki, so zakoreninjeni globoko v nas. Na podlagi vseh omenjenih dogodkov se je oblikovala naša osebnost, ki je ne moremo kar tako spremeniti. Potrebna je psihoterapija.

Namreč, vzorce, ki so nam škodovali v odraščanju, bomo nevede in nehote prenesli naprej na svojega otroka. Pogosto se starši niti ne zavedajo, da to počno. Lahko pa uberejo drugo skrajnost ob želji, da bi svojega otroka vzgajali popolnoma drugače, kar znova ni dobro za zdrav razvoj otroka.

Za lažje razumevanje naj opišem primer, da gre lahko v drugo skrajnost starš, ki so ga kot otroka zanemarjali in ki je živel v težkih razmerah z nasilnimi starši in/ali v pomanjkanju. Lahko se je kot starš odločil, da njegovim otrokom pa ne bo nič manjkalo. Posledično ne zmore postavljati zdravih meja, otrokom nudi vse v materialnem smislu, ustreže vsem njihovim željam ... Vse zaradi nepredelane travme iz otroštva. Ob taki vzgoji bo otrok zaključil, da mu je vse dovoljeno, saj je vse dobil na lahek način brez frustracij, ki pa so nujne na poti odraščanja. Težave se pokažejo kmalu, lahko že pri treh, štirih letih, in se stopnjujejo v hujše. Pokazale se bodo ob vstopu v najstništvo, ko bo spoznal, da je manj sposoben od drugih, kar bo pričel izražati s slabim, lahko tudi nasilnim vedenjem. Zaradi dolgočasja, ker starši vse naredijo namesto njega, bo pričel posegati po hitrih zadovoljitvah, ki pa so zelo škodljive. Nekje pri njegovih 15 letih bodo starši nedvomno izgubili vso moč nad njim, kar je posledica slabe vzgoje. Marsikateri starši ne razumejo, zakaj. Sprašujejo se, zakaj, saj so mu vse nudili in vse je imel v življenju ter vzgajali so ga popolnoma drugače kot njih.

Najbolj pogosto pa je vzgoja skoraj identična, kot jo je bil deležen starš. Takrat starši izvirajo iz prepričanja, da so odrasli v razmeroma dobre ljudi, kar mora pomeniti, da so jih dobro vzgojili. Navadno taki starši niti ne želijo nasvetov, saj so prepričani, da oni natančno vedo, kako vzgajati.

Zadnjič sem prebrala, kako starši zmotno mislimo, da pripravljamo otroke na življenje, saj v resnici otroci že živijo svoje življenje. Se strinjate in zakaj?

Jaz bi rekla takole: naloga staršev je, da otroku omogočijo zdrav razvoj. Otroci so vsi v redu in pripravljeni na življenje, od staršev pa je odvisno, kaj jim bodo dali kot popotnico v življenju.

Ni nujno, da je nekaj dobro za otroka, če je dobro za vas. Prepričanje, kaj je dobro za otroka, je zopet pogled starša in ne otroka. In v nadaljevanju bo starš svoje prepričanje samo utrjeval ter lahko tako vnovič nezavedno onemogočal otroku njegov zdrav razvoj in njegove želje. Tako bo otrok v letih odraščanja prevzel želje starša za svoje in na neki točki izgubil sebe, saj bo vse usmerjeno v zadovoljevanje staršev, "da bodo starši veseli in zadovoljni z menoj". Takrat otroci, mladostniki in pozneje tudi kot odrasli nezavedno delajo in živijo, kot so želeli njjihovi starši in ne kot bi si dejansko želeli oni sami. Starši jih nehote oropajo njihove lastne življenske poti.

Na terapijah prevečkrat slišim "To šolo in poklic sem si izbral, ker je tako želela mama ali oče", "Nogomet sem igral, ker se je zdelo očetu super in zame bolj primerno. Jaz pa sem si vseskozi želel igrati le kitaro. Nikoli je nisem, ker bi bilo za očeta "metanje denarja stran", da bom potem samo en "muzkontar", ki bo sigurno pustil šolo, kadil ... Če bi res želel igrati instrument, pa bi pristal, če bi se odločil za harmoniko. Tako sem opustil sanje o kitari. A sedaj pri 40. letih znova razmišljam, da bi se jo pričel učiti".

Kaj je po vašem mnenju največja zmota staršev v odnosu do otroka?

Največja zmota staršev je, da so prepričani, da je njihova vzgoja pravilna. Ko nastopijo težave, iščejo vzroke drugod, denimo v vrtcih, šoli, slabi družbi .... Da nočejo sprejeti niti slišati, da je obnašanje otroka v največji meri rezultat njihove vzgoje. Zaključijo, da je njihov otrok pač problematičen, ne vprašajo pa se, zakaj je postal tak. In starši tudi ne vedo, da morajo vzgojo razumeti in se jo učiti.

Kako pa bi opisali dobre starše?

Težko govorim o dobrih in slabih starših. Razlika je, da se eni starši zavedajo pomena prave vzgoje, drugi pa so prepričani, da vzgajajo pravilno. Slednji ravno z njihovo vzgojo nehote in nevede povzročajo škodo. Potrebno se je zavedati, da se s pomenom vzgoje ukvarja premalo staršev. Še vedno jih večina misli, da bodo pač zrasli, tako kot so sami, in da je glavna naloga staršev, da zagotovijo dovolj materialnih stvari.

Dobri starši so čustveno stabilne osebe, ki se zavedajo, da je vzgoja otrok njihova najbolj pomembna dolžnost in odgovornost v življenju.

S kakšnimi izzivi se soočajo starši v "modernem svetu"?

Do sedaj sem večino težav reševala zaradi preveč nasilja v otroštvu, ki so kot nepredelane travme vplivale na vzgojo, ko so ti otroci imeli svoje otroke. Sedaj prihaja druga skrajnost kot posledica permisivne vzgoje in strahu, da bi bili kot starši prestrogi. Jaz ji tudi pravim zloraba, saj so zaradi permisivne vzgoje starši začeli vse delati namesto otrok in jim tako odvzeli možnost, da sami razvijejo sposobnosti, ki so bistvene za razvoj osebnosti, za zmožnost, kako se bo srečeval in reševal svoje življenjske izzive pozneje v odrasli dobi. Seveda se težave permisivne vzgoje pokažejo že zelo kmalu, pri dveh, treh letih, v najstništvu pa je že nemalo težav. 

Govorim o gospodinjskih opravilih, o domačih nalogah, ki jih delajo starši, ko vsepovsod vozijo otroke. O pretiranem strahu staršev za otroka, da ne bo padel, da ne bo kaj slabega pojedel, da se mu ne bo kaj zgodilo. O starših, ki pravijo "bom raje jaz namesto njega, da ne bo dobil slabe ocene", "ga raje vozim sam z avtom, kot da bi se sam vozil z avtobusom ali sam prehodil kak kilometer na krožek ali šport". Takrat otrok nima nobenih mej ali pa so zelo ohlapne.

Posledično otroka vzgojijo v prepričanju, da je središče vesolja, kar pelje v narcistično motnjo. Otrok bo brez samozavesti, ker ni dobil osebne izkušnje, kaj vse zmore, ob vsakem izzivu v življenju bo doživel frustracijo, ki je ne bo zmogel sam. Samozavest pa je temelj za zdrav, čustven in stabilen razvoj osebnosti. Nesamozavest povečuje nezadovoljstvo s seboj in življenjem nasploh.

A vse težave so rešljive. Zato vsem staršem svetujem, da ozavestijo pomen prave vzgoje. Prej boste razumeli in spremenili pogled na vzgojo, lažje in hitreje boste reševali izzive odraščanja.

Kaj svetujete staršem, katerih otrok joka, ko nečesa ne dobi? Kakšen naj bo njihov odziv?

Najprej jih vprašam: "Kaj potem, če joka? V čem je težava?" Večina staršev se ob joku počuti nemočne. Strah in sram jih je, še posebej, če so na javnem mestu. Takrat želijo hitro rešitev, da bi otroka utišali. Starši morajo sprejeti vse čustvene odzive svojih otrok. Jok jih ne sme vznemiriti, saj je povsem normalno, da otrok tudi joka, s čimer ni nič narobe. Povsem normalno je, da otrok joka, če je jezen, žalosten ali nas z jokom želi prepričati, da nujno potrebuje, kar si želi. Vendar slednje počne le, če je že dobil izkušnjo, da so starši popustili in da je otrok dobil, kar je dosegel z jokom. Če ima starš težavo, ko otrok joka, in če ne zmore sprejeti tovrstnega čustvenega odziva in vztrajati, mora sam pri sebi razčistiti, zakaj ima težave, ker otrok joka.

Kaj svetujete staršem, ki jih otrok ne sliši ali ki jim ugovarja?

Starši so prepričani, da je pravilno vzgojen otrok, če posluša in ne odgovarja. Če otroka tako "zdresirajo", da si ne bo več upal odgovarjati. Takim jaz pravim "prilagojeni otroci". To so otroci, ki se jim ne pusti razmišljati s svojo glavo, ampak so prisiljeni delati in se obnašati tako kot reče starš.

Kolikokrat pa starši poslušate otroka in ga res slišite? Se pogovarjate z otrokom? Ga sprejemate, mu prisluhnete, skupaj poiščete dogovor? Otrok, ki ni slišan, bo s svojim uporom in ugovarjanjem pokazal, da ne želi več početi, kar se pričakuje od njega. Stanje, ki jasno kaže, da med staršem in otrokom že dolgo ni dobrega odnosa. In vnovič bom poudarila, da ni težava v otroku, temveč v starših. Nekje se je namreč začelo, mogoče že pri treh letih, in se samo še nadaljuje. Za odnos z otrokom in vzgojo pa ste odgovorni starši, vi se morate naučiti pravilne vzgoje od rojstva dalje.

Kaj svetujete staršem, katerih sovrstniki se tepejo?

Kadar je prisotno nasilje, so šle zadeve že krepko čez rob. Kadar je prisotno nasilno vedenje, je potrebno vedeti, da je v otrocih in mladostnikih veliko jeze in občutka nemoči, ki jo žal izkazujejo tudi z agresijo. Največkrat pa je vzrok doma, v odnosih in se vnovič vrnemo do dejstva, da v vzgoji nekaj ni bilo v redu. Zato je res pomembno, da se starši učijo o vzgoji.

Seveda kot starši damo vselej vedeti, da je kakršno koli nasilje nedopustno, in da tudi sami nikoli ne izvajate nasilja, ker so zgledi najmočnejši dejavnik pri vzgoji otrok.

Če se navežemo še na aktualen čas - izolacija po izbruhu koronavirusa je zagotovo vplivala tudi na družinske odnose in na družinsko življenje. S kakšnimi izzivi, težavami so se po vaših informacijah, opažanju soočali starši in otroci v času epidemije? Kakšne nasvete ste jim nudili za lažje in bolj usklajeno sobivanje?

Čas izolacije je v vsaki družini pokazal realno stanje. Nekatere družine so se še bolj povezale in ugotovile, koliko si pomenijo. Preveč pa je bilo družin, kjer je sobivanje postalo nevzdržno. A ne zaradi virusa, temveč ker so bili odnosi že dolgo slabi in ker si prej niso priznali. Govorim predvsem o starših.

Marsikomu je šola ali služba pomenila odmik od težav znotraj družine. Sedaj pa so bili primorani sobivati skupaj neprekinjeno in že prej slabi, napeti in škodljivi odnosi so v času korone prišli še toliko bolj do izraza.

Veliko stisk je bilo in še trajajo, posebno pri otrocih, ki se niso mogli nikakor odmakniti. Bili so in so žrtve posredno in neposredno. Veliko je družin, kjer je prisotno nasilje (verbalno in/ali fizično) največkrat enega starša nad drugim staršem in takrat so vedno vpleteni tudi otroci. Veliko preveč je nasilja nad otroci, ki ostaja skrito znotraj štirih sten. Kot družba in posamezniki naredimo premalo, da bi se o tem več govorilo in bi se reševalo.

Vsem, ki doživljajo kakršno koli nasilje, moramo kot družba sporočiti, da imamo ničelno toleranco do nasilja in da ga obsojamo. Žrtve morajo ozavestiti, da niso dolžne prenašati nikakršnega nasilja, da niso same krive, da se nad njimi izvaja nasilje. Naj spregovorijo in naj si poiščejo pomoč, da bodo zmogli spremembe, že zaradi otrok.

Vzgoja je lahko zelo prijetna in zanimiva. Ob njej lahko rastejo tudi starši skupaj z otroki.