Ni večjega veselja, kot ga mnogi starši doživijo, ko se njihov malček prvič postavi na noge. Nemalokrat pa se zgodi, da starši mislimo, da bomo otroku pomagali, če ga bomo vodili za roke in usmerjali njegove korake. Pogovarjali smo se z razvojno fizioterapevtko Darjo Nagode, ki je na podlagi svojih bogatih delovnih izkušenj predstavila najpogostejše napake, ki jih delamo starši, in podala rešitve, kako otroku pomagati od prvega obrata na bok do prvega trdnega koraka.

1. V domačem okolju imejte otroka čim manj (ali pa celo nič) v različnih stolčkih in ležalnikih. Tu so mišljeni razni avtosedeži, gugalniki, stolčki za hranjenje, bubo stolčki itd. Otrok v teh pripomočkih ne more izkusiti aktivnosti, kjer se teža prenese vstran, na en ali drugi kolk. Ne more dvigovati nožic in krepiti mišic trupa. V teh pripomočkih je omejen v gibanju in prisiljen v pasivnost.

2. Otrok naj bo čim več na tleh oz. na čvrsti, varni in nedrseči podlagi. Oblečen naj bo v elastična oblačila, ki mu omogočajo svobodno gibanje in kotaljenje. Le tako bo lahko prehajal iz enega na drugi bok, v položaju na boku bo dvignil glavo od podlage in se skotalil naprej proti trebuhu ali hrbtu.

Otrok, ki brez težav obvladuje ravnotežje in dvig glave leže na boku (5. do 6. mesec starosti), najverjetneje ne bo imel nobenih težav pri vzpostavitvi kakovostne samostojne hoje.

3. Otroka ne posedajte pasivno in podlagajte z blazinami. Pustite ga na čvrsti podlagi, da se nauči odrivati od podlage, saj bo tako samostojno našel pot, kako se usesti. Le tako si bo okrepil mišice ramenskega obroča, trupa in medeničnega obroča. Te mu bodo omogočale kakovostno sedenje in avtomatično prestrezanje na roke ob morebitni izgubi ravnotežja.

4. Otroku nudite varno in stimulativno okolje za samostojno gibanje. Pustite, da se samostojno plazi, da ob predmetih samostojno vstaja in prestopa vstran. To mu bo omogočilo, da bo dodobra spoznal prostor in da si bo z izkušnjami gibanja izoblikoval dobro telesno shemo. Ta je potrebna za nadaljnji razvoj gibalnih sposobnosti, raziskovanja in razvoj umskih sposobnosti. Otroke odlagajte na tla vedno v položaj ležanja ali sedenja, tako da morajo vedno ponoviti vse vzorce gibanja, ki jih obvladajo, vse do pokončnega položaja.

5. Otroško stopalo je nežno in mehko. Če želite, da se bo le-to razvijalo normalno in bo deležno čim več kakovostih občutkov, otroka ne obuvajte v razne ortopedske copatke z opetnikom ali čeveljce. Najbolj primerno je doma nadeti le nedrseče nogavice s silikonom ali celo (vsaj poleti čim večkrat) pustiti bose noge. Copati, če že morajo biti, naj bodo mehki in nedrseči, izredno pomembno pa je, da se v predelu prstov brez težav prepogibajo.

6. Preden je otrok sposoben samostojno shoditi, se mora znati poravnati v navpični telesni osi in težo prenesti z eno na drugo nogo. Šele takrat ima zadostno sposobnost pomika teže vstran in proste roke, lahko se začne spuščati in roke uporabljati za funkcijo igre. Med igro, ki je ravnotežno zadostno kontrolirana, si gradi izkušnje samostojne stoje, prosto počepa, manipulira s predmeti, začenja komentirati svojo igro in uspe mu narediti nekaj prvih korakov.

UČENJE HOJE, KO OTROK TEGA ŠE NI SPOSOBEN

Kadar starši držijo otroka za roke in ga učijo hoditi, mu odvzamejo možnost samostojne kontrole svojega telesa. Otrok, ki še ni sposoben teže svojega telesa toliko obvladati, da bi poravnal glavo, zadnjico in stopala v navpičnico, ne more loviti ravnotežnostne kontrole. Stopala so pri otroku, ki v stoji še ni poravnan in samostojno še ne prestopa vstran, zelo mehka in se pod težo telesa zvijajo. Medenica in trebuh padata navspred, ramena so visoko zategnjena, z dlanmi se grabi za roke staršev, namesto da bi težo obvladoval od stopal. Pogled ni usmerjen v želeni cilj (lahko je prisotna tudi škila), obremenitev stopal s težo je napačna. Otrok od vodenja za roke pogosto ne dobi pravilnih izkušenj, ampak zgolj možnost, da se obeša na roke staršev, se vleče naprej in nekoordinirano stopica. Vse to početje z razvojem kakovostne ravnotežnostne kontrole v stoji in z razvojem ravnotežja nima kaj dosti skupnega.

UČENJE HOJE, KO OTROK POTREBUJE ČISTO MALO POMOČI IN TO TUDI OD NAS ZAHTEVA

Odločitev je na strani staršev. Otrok, ki mu nikoli ne pokažemo vodenja in učenja hoje z načinom držanja za roke, tega od nas tudi ne bo zahteval. Preprosto ne bo vedel, da je ta način možen. Torej tisti, ki se tega poslužujejo, bodo pač imeli en problem več. Staršem je otroku, ki je tega navajen, težko odrekati, vendar naj se zavedajo, da s tem otroku popolnoma nič ne koristijo. Otroka prikrajšajo za samostojne izkušnje: pobiranja s tal, spuščanja navzdol, prestrezanja na roke ob padcih, samostojnega nadzora svojega telesa, s tem pa tudi zavirajo razvoj njegove samostojnosti, prilagodljivosti, vztrajnosti in zaupanja v samega sebe.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na