Če mi pa kaj dvigne pritisk, so to starši, ki želijo, da je njihov otrok boljši od boljših. Ne, ne pretiravam, nekateri mislijo, da mora njihov malček stati na vrhu stopničk za vsako ceno. Še enkrat sem se prepričala to soboto, ko je imel sin judo tekmovanje.
Moja hčerka trenira za zmago!
Doma smo se prav vsi veselili tekmovanja, pa ne zaradi tega, ker nas je zanimalo, kako se bo sin odrezal, temveč zato, ker ob tekmovanju pripravijo zanimiv program. Sin je komaj čakal, da bo zopet videl uvod, v katerem se predstavijo sodniki, starejši nazorno prikažejo, kako se je treba po pravilih boriti z nasprotnikom. Pred tekmovanjem se skupinsko ogrejejo na zelo zabaven način, vmes otroci spoznajo novega prijatelja in vzdušje je prav sproščeno. Naš majhen judoist je tudi mamici in očku želel pokazati vse, česar se je naučil med šolskim letom in kako spreten je že.
V športni dvorani se je trlo mladih judoistov, ki so nestrpno pričakovali začetek tekmovanja. Vsi so bili dobre volje, otroci so razposajeno skakali sem in tja. Vse lepo in prav, toda iz brezskrbnega opazovanja me je zmotil komentar ene mame: ''Glej, da se boš dobro odrezala! Napadi nasprotnika tako, kot smo vadili doma. Bodi najboljša!'' Deklica jo je poslušala in ji prikimavala, da bo storila vse, da na hrbet položi sotekmovalko. Pomislila sem: ''Mi doma nismo vadili določenih prijemov in nanj nisva pritiskala, da mora biti prvi. Pogovarjali smo se le o tem, kako lep dogodek bo in kako zanimivo bomo preživeli soboto.''
Še večji šok sem doživela, ko sem ugotovila, da ima deklica skupino navijačev, ki so vzklikali njeno ime in jo s tribun spodbujali, kot da se pred našimi očmi odvija prava nogometna tekma. Dejansko me je njihovo kričanje spomnilo na navijače z največjih stadionov, ko je v igri svetovni pokal. Ostali smo samo ploskali, tu in tam se je zaslišal kakšen ''bravo''.
Pretirana spodbuda vodi v zlom
In če spadate med tiste starše, ki v vsem vidijo samo: ''Važno je zmagati in ne samo sodelovati!'', potem naj vam zaupam, da smo bili na našem tekmovanju priča čustvenemu zlomu deklice. Seveda, lahko bi z vso to gromozansko podporo zmagala, toda deklice, ki so neobremenjeno tekmovale, so bile spretnejše, urnejše in močnejše od nje. Ker se je bilo treba pomeriti s številnimi, se je deklica, ki ni izpolnjevala maminih kriterijev, zlomila. Začela je neutolažljivo jokati, tako da jo je sodnik moral tolažiti in nagovarjati, da nadaljuje. Trajalo je in trajalo, slišati je bilo samo hlipanje: ''Izgubljam … izgubljam … kaj naj naredim, da bom zmagala? Mami bo zelo jezna …'' Če bi moj otrok jokal sredi dvorane, bi preskočila vse gledalce in nemudoma odhitela k njemu, da ga objamem in potolažim. Očitno takšnih vzgibov ni začutila dekličina mamica, temveč jo je od daleč opazovala in jo še z bolj glasnimi vzkliki spodbujala, naj že nadaljuje. Čutila sem otrokovo stisko, kar sama bi stekla k njej in jo objela ter ji dala vedeti, da je odlična, da je zelo pogumna. Pojasnila bi ji, da ni pomembna zmaga, temveč sodelovanje. Končno se je le umirila, toda tekmovanja ni želela nadaljevati, obraz si je skrivala z rokami …
Ne predstavljam si, kako se je zgodba odvila naprej. Srčno upam, da jo ambiciozna mama ni zmerjala in je sprevidela, da je ona sama naredila napako, ker je tako močno pritiskala na njo.
Vem, da je to nemogoče, toda želim si, da bi vsi otroci imeli srečno otroštvo, polno veselja, zabave, da bi v vsem, kar počnejo, videli nekakšen izziv, s katerim bi se spopadli na svoj način, s svojimi sposobnostmi. Naj otroci živijo svoje sanje, naša naloga je, da jim stojimo ob strani, da jih bodrimo, toda z občutkom, kje so meje. Naj uživajo v vsem, kar pritegne njihovo pozornost, ne da bi jim pri tem nekdo dihal za ovratnik. Dovolite jim, da uživajo v svojih konjičkih, naj se z veseljem odpravijo na uro interesne dejavnosti, ne da bi pri tem tuhtali, ali bodo izpolnili vaše želje ...
