Lenoba je pogosto označena kot nezainteresiranost ali izogibanje dejavnostim, ki zahtevajo trud. A vedeti moramo, da je otrokovo vedenje vedno pokazatelj notranjih ali zunanjih dejavnikov. Namesto da lenobo dojemamo kot osebnostno lastnost, jo moramo razumeti kot znak, da se z otrokom nekaj dogaja. V nadaljevanje je poglobljen vpogled v možne vzroke: 

Pomanjkanje notranje motivacije: otrok se lahko izogiba nalogam, če v njih ne vidi smisla ali koristi. Pogosto gre za pomanjkanje notranje motivacije, ki jo lahko spodbudimo s prilagojenim pristopom k učenju in razumevanjem otrokovih interesov.

Strah pred neuspehom: otroci, ki se bojijo neuspeha, se raje izognejo nalogam, kot da bi se soočili s tveganjem, da ne bodo uspešni. V ozadju je lahko nizka samozavest, perfekcionizem ali anksioznost. Strah pred neuspehom lahko izvira tudi iz preteklih negativnih izkušenj, zaradi katerih otrok razvije občutek nemoči in nezmožnosti napredovanja.

Utrujenost in pomanjkanje energije: fizična in psihična izčrpanost močno vplivata na otrokovo sposobnost sodelovanja in osredotočanja. Pomanjkanje spanja, neuravnotežena prehrana ali prepoln urnik lahko privedejo do upada energije in motivacije. Poleg tega sodoben način življenja, ki vključuje veliko časa pred zasloni, zmanjšuje čas za fizično aktivnost, kar lahko vodi v splošno pomanjkanje kondicije in brezvoljnost.

Neustrezen način učenja: vsak otrok ima svoj način učenja. Če metoda poučevanja ni usklajena z njegovim učnim stilom, se lahko počuti nesposobnega ali nezainteresiranega. Nekateri otroci potrebujejo več praktičnih in izkustvenih metod, drugi bolje napredujejo z vizualnimi ali slušnimi pristopi. Pomanjkanje individualizacije pri učenju lahko vodi v frustracije in odpor do šolskih obveznosti.

Čustvene in razvojne težave: lenoba je pogosto znak globljih težav, kot so depresija, anksioznost, motnje pozornosti (ADHD) ali težave pri procesiranju informacij. Otroci, ki doživljajo čustvene stiske, se lahko umaknejo od zahtevnejših nalog, saj energijo porabljajo za soočanje s stresom in stiskami. Pri otrocih s senzoričnimi izzivi se lahko navidezna lenoba izrazi kot preobčutljivost na dražljaje ali težave pri organizaciji časa in nalog.

Pomanjkanje pozitivne povratne informacije: če otrok pogosto doživlja kritiko ali občutek, da njegova prizadevanja niso dovolj cenjena, lahko izgubi motivacijo za delo. Otroci potrebujejo spodbudo, pohvalo in občutek uspeha, da razvijejo notranjo motivacijo in vztrajnost pri nalogah. Pomembno je, da starši in učitelji prepoznajo in poudarjajo otrokove močne strani ter mu pomagajo razviti občutek samozavesti.

Kako prepoznati resnične vzroke? 

Prepoznavanje resničnih vzrokov za otrokovo pomanjkanje motivacije zahteva celostni pristop in opazovanje. S pravilnim razumevanjem in komunikacijo lahko odkrijemo, kaj otroka ovira in kako mu lahko pomagamo. Pomembno je, da spremljamo njegovo vedenje in odzive pri različnih dejavnostih. Ali je motiviran pri igri, a odklanja šolske naloge? Se lenobno vedenje pojavlja le ob določenih aktivnostih ali je prisotno na več področjih? Sistematično opazovanje nam lahko pomaga odkriti, ali gre za specifične težave ali širši vzorec. Z otrokom se pogovarjajmo in mu postavljajmo odprta vprašanja, kot so: Kaj ti je pri tej nalogi najtežje? Kaj te ovira pri začetku? Kako se počutiš, ko se soočiš s težko nalogo? Kaj bi ti pomagalo, da bi bilo lažje? Bodimo pozorni tudi na čustvene in telesne znake, kot so izbruhi jeze, umikanje v svojo sobo, odlašanje, stres zaradi neuspeha ... Vse to lahko kaže na globlje čustvene izzive. Če je otrokovo vedenje nenavadno, je koristno stopiti v stik z učitelji, šolskimi svetovalci ali drugimi strokovnjaki. Njihove povratne informacije lahko pomagajo osvetliti vzorce otrokovega vedenja v različnih okoljih. Pomembno je tudi, da smo pozorni na otrokove dnevne aktivnosti, saj lahko ugotovimo, da je preobremenjen ali da mu primanjkuje strukture. Neuravnotežen urnik, premalo spanja ali preveč časa pred zasloni lahko negativno vplivajo na motivacijo. Seveda pa pri vsem tem ne moremo mimo upoštevanja razvojnega obdobja. Mlajši otroci so običajno težje osredotočeni dlje časa, medtem ko lahko mladostniki kažejo uporniško vedenje kot del razvoja identitete in iskanja neodvisnosti. Razumevanje teh razvojnih značilnosti pomaga pri ustrezni podpori.

Ključna vodila

Otroku pomagajte najti smisel v nalogah. Namesto prisile uporabite spodbujanje radovednosti in povezovanje z njegovimi interesi.

Velike naloge so lahko zastrašujoče. Razdelite jih na manjše korake in proslavite vsako doseženo stopnjo.

Poskrbite za ustrezno ravnovesje med šolskimi obveznostmi, igro in počitkom. Otroci potrebujejo čas za sprostitev in regeneracijo.

Otroci se učijo s posnemanjem. Če vidijo, da se tudi vi soočate z izzivi in jih uspešno premagujete, bodo bolj motivirani, da storijo enako.

Če se težave ponavljajo ali se stopnjujejo, se posvetujte s psihologom, pedagogom ali drugim strokovnjakom za razvoj otrok.

Pomembno! Označevanje otroka kot "lenega" ima lahko dolgoročne negativne posledice na njegovo samopodobo, motivacijo in vedenje, zato je pomembno, da se tovrstnemu etiketiranju izognemo. Pogosto je dolgotrajna pasivnost, umik in pomanjkanje motivacije posledica globljih čustvenih, kognitivnih ali okoljskih dejavnikov, ki jih je treba raziskati. Namesto kritike je pomembno pristopiti s potrpežljivostjo in razumevanjem, saj tako otroku pomagamo razviti občutek kompetentnosti, samozavesti in notranje motivacije za prihodnost.

Viri: PsychCentral / Parents