Vreme je že zjutraj izzivalo in nas puščalo v negotovosti. A na koncu se je nebo vendarle odločilo, da so ti otroci nekaj posebnega, in spustilo sonce na plan. Ob 11. uri so ljudje drli v Mostec, nastal je pravi prometni kaos. Vsi so želeli imeti svoje jeklene konjičke blizu središča zabave. No, to je mogoče razumeti pri starših, ki imajo v avtomobilu še dodatno vozilo – otroški voziček za dva ali celo tri otroke.

Organitazorji srečanja so po uvodnih besedah predsednice Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom dr. Lilijane Kornhauser Cerar prejeli donacijo  Zavoda Iskreni.net v znesku 1.200 EUR. Sredstva so zbrali na Festivalu družin, 18. maja v Postojni.

Mali in veliki sončki so imeli na voljo veliko zabave. Za miganje malih ritk so poskrbeli glasbeni gostje – Marko Vozelj, Uporniki, Brendi in Korado, Manca Špik, Ela, Uporniki, TAngels, Plesno mesto in Čarovnik Jole Cole, ki jih je prepričal, da čarovnija res obstaja.

V kotičku z delavnicami pa so malčki ustvarjali: risali na papir in na obraz, male dame pa so si v frizerskem kotičku lahko uredile pričeske. V skavtskih delavnicah so jim pokazali, kako se lahko znajdeš v naravi, jahali so konje in se zabavali.

Prisotno osebje intenzivne nege za nedonošenčke iz ljubljanske porodnišnice je imelo v Mostecu polne roke dela. Starši so jih pozdravljali, se jim zahvaljevali in ponosno kazali, kako so zrasli njihovi mali škrati.

Kot vsako leto, so tudi letos tekle solze. Pa ne solze žalosti, sama sreča jih je gnala po licih. Spomini na boj za življenje ostanejo, a ob takem srečanju so še bolj živi. Ob inkubatorjih, cevčicah, respiratorjih so se stkala posebna prijateljstva. Starši, ki so skupaj trepetali za mala življenja, so spet podoživljali tiste dneve in mesece. Za mnoge so se srečno končali in se vsako leto znova srečajo. Oči se jim orosijo, ker se zavedajo, kaj je v življenju resnično pomembno – zdrav in nasmejan otrok.

Pediatrinjo in predsednico Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom Lilijano Kornhauser Cerar smo komaj »ukradli« za trenutek. Povedala nam je naslednje:

"Od leta 2003 je vsako leto več nedonošenčkov. Skupna ocena lanske sezone je 120-odstotna zasedenost intenzivne nege. Ker smo dobili nove aparature, deloma z donacijami, deloma s pomočjo podjetnikov, ki so darovali sredstva društvu, je bilo naše delo malce lažje. A aparati se starajo in bojimo se, kaj bo čez nekaj let, zato smo stalno na »preži.« Poseben dosežek, kar zadeva za dlan velike otroke, je nova metoda zdravljenja z novima aparatoma, ki smo ju dobili. Gre za nov način predihavanja, ki je bolj nežen. Imeli smo spet zelo majhnega nedonošenčka, težkega le 410 gramov, ki pa že uspešno raste in se razvija. Na EINT smo imeli še lani hudo pomanjkanje kadra, dobili smo nove in mlade moči, ki pa so vse v rodnem obdobju, kar pomeni, da jih je polovica trenutno na porodniškem dopustu. Ampak tega se veselimo."

"Želim si, da bi naša ekipa ostala taka, kot je, da bi starši ostali taki kot so. Ugotavljamo, da so oni del naše skupine. Veseli smo, da se vračajo, nas obiščejo, nekateri pa celo sodelujejo na današnjem srečanju. Ne smem pozabiti tudi naših medicinskih sester, ki so srečanje pripravile. Danes so tukaj, jutri pa bodo spet v službi in pomagale malim, čeprav bo nedelja."

Eden od nastopajočih glasbenih gostov je bil tudi Marko Vozelj, ki se je z nedonošenčki že srečal:

"Odkar sem na samostojni glasbeni poti, sem se tokrat prvič udeležil srečanja nedonošenčkov in bilo je luštno. Ker sem po izobrazbi zdravstveni tehnik, sem se s tako majhnimi otroki srečal že v srednji šoli. Delal sem tudi na pediatričnem oddelku. Nikoli ne bom pazabil deklice, ki je bila takrat res najmanjša, imela je okrog 600 gramov, ime pa ji je bilo Katarina. Ta mala deklica mora biti danes stara okrog 23 let!"

Marko ima hčerkici, stari dve in štiri leta. Med ženino nosečnostjo se ni bal, da bi se hčerki rodili prezgodaj, se pa zelo dobro zaveda, kako pomembno je zdravje otroka.

Nismo si mogli kaj, da se ne bi ustavili in poklepetali s staršema dveletnih trojčkov.

Gal, Nik in Tim so se rodili v 26. tednu nosečnosti. Na intenzivni negi za nedonošenčke so bili dva meseca. Prvi meseci so bili zelo naporni. Ker družinica živi v Ljubljani, se je mamica s sinovi prve mesece preselila k svojim staršem na Primorsko. Dojila jih je polnih osem mesecev, ponoči in podnevi na tri ure. Prve štiri mesece pa sta z možem ponoči vstajala vsakih deset minut. Zdaj so fantje stari skoraj dve leti. Vesela je, da ima mož tako službo, da so lahko veliko skupaj, in ji pomaga. Srečanja so se tokrat udeležili drugič.

Trojčki res niso mačji kašelj, zato smo mamico vprašali, kaj meni o tem, da v Sloveniji starši nimajo nobene ugodnosti ali posebne pomoči ob rojstvu več otrok hkrati.

"V trgovinah, kjer mi kupujemo, ne dobimo nobenih popustov; to so bolj ali manj trgovine, ki so nam finančno dostopne. Velika diskriminacija pa je očetovski dopust. Oče trojčkov ima ravno tako 15 dni očetovskega dopusta kot oče enojčka. Namesto da bi imel trikrat 15 dni! Tako pa mamica ostane sama s trojčki doma."

Srečanje je tudi tokrat pustilo sled. Dan je prehitro minil in čez leto dni se bodo mali in veliki sončki spet srečali.

Do takrat pa vsem, ki so bili nekoč veliki kot dlan, in tistim, ki so to morda danes – srečno!