Malčki ne razmišljajo o okolici – kje so in kdo jih opazuje – ali o tem, kaj je lepo in prav, ampak izrazijo veselje, smeh, jok, gnev, ko to začutijo. Njihovi vzgibi so naravni, spontani in zato tudi iskreni, saj jih ne znajo nadzorovati. Njihove reakcije lahko kakšnega starša spravijo v zagato ali neprijeten položaj.

Je vse vprašanje vzgoje?

Razvojni psihologi pravijo, da se ne smemo obsojati, če se naš otrok kdaj začne na ves glas jokati na avtobusu ali se sredi trgovskega središča kričeče vrže na tla itd. Naša naloga je, da se znamo odzvati v takih situacijah – otroci ne znajo nadzirati svojih čustev, kar je pravzaprav tisto, do česar pride zaradi njihove neuresničene želje ali nezadovoljene potrebe. Naloga vzgojitelja in starša je, da jih naučimo samokontrole.

Kaj je samokontrola čustev?

Nadziranje čustev ne pomeni, da jih potisnemo v kot, da jih spregledamo ali celo negiramo. Otroka moramo naučiti, da zna izraziti vse, kar čuti, vendar pa mu ne smemo govoriti, naj neha jokati, ker ga vsi gledajo, ali naj se ne boji, ker se nima česa bati itd. Prav je, da se zna nasmejati, da zna povedati, zakaj je žalosten, kaj ga muči, zakaj mu je hudo. Psihologi pravijo, da starši pozabljamo, da smo starši njihovo ogledalo in da če se sami ne držimo nekih nenapisanih pravil, ne moremo in ne smemo tega zahtevati od malčkov.

Ne kaznujte otroka, ker ne zna povedati, kaj ga muči!

Razvojni psihologi navajajo, da je narobe, če otroka kaznujemo, kadar popusti in pokaže svoja čustva tako, kot jih v danem trenutku podoživlja. Namesto tega svetujejo, da mu pomagamo pri tem, da se čim prej pomiri, potem pa se pogovorimo z njim. V pomoč mu bo, če mu bomo povedali, da se tudi sami tako počutimo in mu povemo, kako se mi odzovemo v takšni situaciji. Tako otrok razume, da ni narobe, če čuti, kot čuti, prav tako pa vidi, da ga razumete in da mu boste pomagali.

Kaj storiti ob otrokovem izbruhu jeze?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na