Naše finančne zmogljivosti in odgovorno ravnanje v odraslosti (ko se zavedamo dolgoročnih posledic prekomernega potrošništva) nas hitro postavijo na realna tla in določene lastne želje tako lažje opustimo. Otroci nimajo vpogleda v posledice, ki jih njihove želje prinašajo. Enostavno, ta trenutek si želijo igračko, ki je videti fantastično, se sveti, miga, poje in kuka iz vseh možnih oglasov na zaslonih in plakatih. Seveda je to nekaj, kar otrok verjame, da mora imeti.

Tukaj nastopimo starši, ki moramo prevzeti odgovornost in ločiti med tem, kaj otrok potrebuje in kaj si otrok želi. Otroci zelo dobro vedo, kaj si želijo, ne vedo pa, kaj zares potrebujejo za svoj psihofizični razvoj. Če želja in potreb ne ločujejo niti starši, se družina ujame v zanko kopičenja igrač, ob katerih je otrok vedno bolj nezadovoljen.

Potreba po igri predstavlja pomemben dejavnik v razvoju otroka. Poudarek je na prosti, spontani igri, polni domišljije in kreativnosti, kjer se otrok razvija kognitivno (reševanje problemov, logično razmišljanje, ustvarjalnost), socialno (empatija, sodelovanje, komunikacija), čustveno (izražanje čustev, samospoštovanje), jezikovno (pismenost in bogato jezikovno okolje) in fizično ( motorične spretnosti).

Potrebo po igri zagotovo uresničujemo na različne načine in ne zgolj z igračami, ki jih kupimo s seznama želja. Pogosto so igrače, ki nam jih vsiljujejo različni oglasi, ustvarjene z namenom, da bodo pri otroku dosegle občutek močne želje in hrepenenja po tej igrači, ki predstavlja neskončno zabavo. In če imajo to igračo še vsi otrokovi prijatelji, starši težko zadržijo misel na to, da bo njihov otrok zaradi ene igrače zapostavljen pri vrstnikih (podobno je tudi s tehnologijo). Zato je nakup lahko hitra in enostavna rešitev, ki pa ne prinese vedno neskončne zabave . Raziskave potrjujejo, da se otrok še prehitro naveliča igrače, ki je bila kupljena zgolj, da se ustreže želji, njegove potrebe (da bi se npr. z nekom lahko s to igračo zaigral, se ob tem pogovarjal, smejal ali se jezil, reševal probleme in se učil) pa ostanejo neizpolnjene.

Ker je igra tako pomemben dejavnik razvoja otroka, moramo biti pozorni, da so po eni strani izbira in način otrokovega igranja odvisni od njegove trenutne razvojne stopnje (prezapletene igrače hitro izgubijo zanimanje, sploh če prehitevajo otrokovo razvojno stopnjo), po drugi strani pa je igra tisti dejavnik, ki otroka spodbuja, da v razvoju napreduje. Dobre igrače so tiste, ki od otroka zahtevajo ustvarjalnost ter uporabo domišljije. Igrača naj nima navodil (oz. čim manj), otrok bo sam določil možnost uporabe za svojo igračo, ki bo v njem vzbudila ogromno zanimanja in ponudila veliko izkušenj, ker jo bo lahko uporabljal vedno znova na nešteto različnih načinov in za različne namene.

Dejavnost, ki se jo lahko poslužujejo starši, da krepijo zanimanje obstoječih igrač otrokom, je rotiranje z igračami. Tako otroku niso ves čas na razpolago vse njegove igrače, ampak jih v različnih časovnih obdobjih izmenjujemo (prevelike količine igrač otroku preobremenijo njegovo zmožnost reguliranja igre).

Najboljši način, s katerim podaljšamo zanimanje otroka za igro z igračami, pa je igranje z njim. Ko se starš zaigra z otrokom, mu sledi v njegovi igri in kaže nove načine možnosti uporabe igrač, s tem zadovolji otrokovo potrebo po igri, raziskovanju, učenju in interakciji, ob čemer pa prav vsaka igrača postane zanimiva. Tudi kartonasta škatla, ki lahko ob staršu postane vlak, utrdba, skrivališče, pravljična hišica, parkirna hiša ...

Odličen opomin o pomembnosti premišljenega izbora igrač in izogibanja impulzivnim nakupom so tudi raziskave, ki opozarjajo na hiter upad zainteresiranosti otroka nad novo igračo. Nova raziskava (British Heart Foundation) med starši je pokazala, da otrok v povprečju izgubi zanimanje za igračo v samo 36 dneh. 20 % staršev je dejalo, da je njihov otrok izgubil zanimanje po 11 urah igre, medtem ko jih je 8 % dejalo, da se je njihov otrok naveličal igrače v manj kot eni uri.

Zato si lahko pri odločitvi pred nakupom vedno zastavimo nekaj vprašanj, ki naj postanejo vodilo našega premišljenega nakupovanja: Ali igrača spodbuja otrokovo domišljijo ter je razvojno primerna? Ali je igrača večnamenska, se lahko uporablja v več dejavnostih? Ali bom opravil nakup le zato, da otroka pomirim?

Če se torej odločite, da tokrat otrokove želje ne boste uresničili, mu to jasno povejte. Seveda bo otrok protestiral (predvsem če je bil do sedaj navajen, da se mu v njegovih željah ustreže), kar je naraven in funkcionalen odziv na njegovo sposobnost boriti se za tisto, kar hoče. Zato ga ne prepričujte, da so njegove želje napačne, njegova čustva pretirana. Dopustite mu izjokati ali odtrmariti razočaranje, ker njegove želje niso bile uresničene. Ob tem pa ohranjajte vašo odločitev, da ste tukaj postavili mejo, rekli ne, ker se zavedate, da za njegov razvoj ta igrača ne bi imela nobene vrednosti. To, da ga naučite predelati razočaranje, pa ima veliko vrednost.

Ob naslednjem obisku trgovine, polne svetlečih, lepih igrač, naj nam v mislih odzvanja stavek francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja: "Dajte mi to, kar potrebujem, ne tega, kar si želim."