Ko otrok doživlja svoje čustvene odzive, pri tem potrebuje pomoč odraslega. Njegovi čustveni odzivi so sporočilo odraslim, da sami ne zmorejo predelati tega, kar čutijo. Samo odrasli lahko otroka nauči pristne regulacije lastnih čutenj, tako tistih prijetnih (veselje, vznemirjenje ...) kot še posebno tistih manj prijetnih (jeza, žalost, strah, sram, gnus ...), od katerih, če smo iskreni, bi najraje pogosto zbežali tudi odrasli.

Reakcija starša, ko otrok izraža svoja neprijetna močna čustva, je pogosto odmik od otroka: "Takega te ne bom gledal, pojdi se v sobo umirit!" Obstajajo določene vzgojne smernice, ki so učile, da tako otrok dobi možnost učenja samoregulacije. Vendar danes raziskave delovanja možganov kažejo, da je izredno pomembno, da otroke čustvene regulacije nauči druga njemu bližnja oseba, saj s tem razvija nevronske povezave, da bo zmogel nadzorovati svoja čustva, ki jih bo doživljal prav vsak dan svojega življenja. Ko otroka pošljemo v sobo, da se umiri in tam premisli, kako neprimerno se je obnašal, ga s tem pošljemo stran od sebe v njegovem doživljanju čustev. Sporočilo, ki ga otrok s tem dobi, je, da ko čuti (najpogosteje neprijetna čustva jeze, žalosti, strahu ...), je za druge, njemu pomembne bližnje nezaželen. Ob tem bo ponotranjil sporočilo: "Če želim biti z družino, ne smem biti jezen." Vendar jeza se bo v njem ne glede na vse izražala, le hitro bo razvil obrambne mehanizme zanikanja, projiciranja ali disociacije, ki lahko vodijo v nefunkcionalne odnose in izkrivljeno lastno vrednotenje.

Čustva so del nas, če si to želimo ali ne. Razlika je le v tem, kako se na čustva odzivamo in ali z odzivi škodujemo sebi ali svojim bližnjim. Pričakovati, da se bo otrok sam (v sobi, kamor je poslan kazensko) naučil na konstruktiven način regulirati jezo, je krivično do otroka. Krivično do otroka je, da ga v intenzivnih čustvenih stanjih puščamo samega, hkrati ga za to, kar čuti, še kaznujemo oz. ga prepričujemo, da "čuti narobe". Kaj pretiravaš, sploh ni nič strašnega! Kaj se jeziš, tako bo, kot sem jaz rekel! Ne ti treba jokati, boš že dobil drugega prijatelja! Takšni stavki otroku sporočajo, da je to, kar čuti, napačno, da v tem, kar čuti, ne bo razumljen, niti sprejet. Takšni stavki otroka ne učijo sprejemanja, izražanja in predelave čustev, temveč ga spodbujajo, da gradi obrambne mehanizme, kjer se bo na nek način odklopil od samega sebe in se lažje prilagajal drugim.

Čustvene odzive v otrokovem otroštvu je treba dojemati kot priložnost za učenje. Empatija je najdragocenejše orodje, ki ga odrasli potrebujemo na poti učenja čustvene regulacije.

Empatija spodbuja povezovanje, kar je ravno nasprotno od tega, kar se zgodi, ko otroka pošljemo stran od sebe. V povezovanju želimo prepoznati čustva, ki jih naš otrok doživlja, in o njih spregovoriti z zavedanjem, da je empatija ranljiva izbira – da se starš poveže s svojim otrokom, mora najprej najti povezavo znotraj sebe, ki prebudi to vrsto čutenja. Ko otrok doživi buren čustven odziv, mora starš ostati miren (in ravno to je najpogosteje razlog, da otroka pošljemo stran od sebe, saj ne zdržimo s čustvi frustracije, ki se prebujajo v nas). Ohranjati mirnost pomaga osredotočenost na dihanje in distanciranje od dejanj in besed, ki jih otrok izreče, da tega ne jemljemo osebno. "Ne maram te, ti si najslabša mami!", ko rečemo "NE" njegovi želji, ne odraža dejstva. Za temi besedami se skrivata razočaranje in jeza, ki ju moramo nasloviti in otroku pomagati obvladati svoja čustva: "Vidim, kako si razburjen. Tako močno jokaš. V tem trenutku ne vem, kaj naj ti odgovorim, bom pa tu ob tebi, dokler se ne boš počutil bolje in se bova lahko pogovorila." In ko se otrok počuti bolje, ko se čustveni vihar umiri, je čas za nežno, iskreno vprašanje: "Kako bi se naslednjič lahko izognila takšnim močnim čustvenim odzivom, kaj bi ti pomagalo, da se ne bi tako močno odzval na neko situacijo?"

Ko otrok začuti, da ga razumemo, se začne umirjati. Do takrat pa smo ob njem (ga objamemo, držimo za roko ali zgolj sedimo ob njem – odvisno, kako blizu si nas želi spustiti v fazi intenzivnih čustev).

Otroci bodo izrazili svoja čustva (posebej tista neprijetna) v varnem okolju. V odnosu, kjer čutijo, da jih bo odrasla oseba sprejela, ne glede na to, kako se bodo vedli (bodo trmasti, kričali, se jezili, jokali, protestirali ...). Zato pogosto v vrtcu, šoli, pri drugem staršu v primeru ločenih družin opisujejo vedenje otroka, ki odstopa od vedenja, kot ga poznate vi. Lahko si predstavljamo, da otroci nosijo nevidne čustvene nahrbtnike, kamor shranijo vsa čustva, ki jih v določeni interakciji ne morejo oz. ne želijo izraziti. Jih pa hranijo za trenutek, ko pridejo v stik z zanje varno osebo (zelo pogosto je to mama), in takrat izpraznijo svoj čustveni nahrbtnik. Prava umetnost je ob takšnem zalogaju čustev ostati miren. Če se ob dramatičnem razočaranju otroka začnejo jeziti še mama, oče, babica ali ostali družinski člani, otrok ne pridobi priložnosti naučiti se, kako predelati svoje razočaranje (ali katero drugo močno čustvo). Dober primer za učenje regulacije čutenj je tudi strah, ki ga otrok čuti ob obisku zdravnika ali zobozdravnika. V čakalnici ima starš priložnost otroku nasloviti strah: "Čutiš kakšne črvičke v trebuščku? To je lahko tvoj strah, ker ne veš, kaj točno te čaka za temi vrati. Tudi sama pogosto čutim strah pred obiskom zdravnika. Ves čas bom ob tebi, skupaj lahko dihava ali opazujeva predmete v čakalnici, da bova lažje zdržala ta strah, ki pa bo popustil, ko boš videl, da zdravnik lahko pomaga." To je pomembna lekcija učenja regulacije strahu. Prepogosto zaradi naših neprijetnih občutkov ali našega strahu otroku raje izročimo pametni telefon v uporabo, da se umaknemo od občutenj strahu in nelagodja.

Otroci v družinski odnos prinesejo nešteto priložnosti za samorefleksijo in tudi ob močnih otrokovih čustvenih odzivih je prav, da se ozremo vase, v svoje odnose (s partnerjem, drugimi družinskimi člani) in iskreno v skrbi zase prepoznamo naše načine odzivanja, izražanja in regulacije čustev. Ko bomo v mirnosti uspeli nasloviti otrokova čustva, bo lahko skozi našo umirjenost to začutil tudi otrok. "Vem, da te tvoja močna čustva strašijo. Ne bom te pustila samega z njimi in pokazala ti bom, kako jih sprejeti in pustiti, da odidejo. Čustva so lahko zelo neprijetna, a ti bom pomagala, kako jih predelati. Vse bo v redu."