Mamica je noseča, vsi so v veselem pričakovanju da se bo družinica povečala za novega družinskega člana, le prvorojenec ne. Kako to da se ne zmore veseliti skupaj z družino?

Prihod novega družinskega člana otroku predstavlja veliko spremembo v njegovem doživljanju. Sprememba predstavlja soočenje z nepoznanim in novim, kar prebudi v otroku strah, dvom in kopico vprašanj in nejasnosti. Pogovori o nosečnosti in priprava otroka na vlogo starejšega brata ali sestre, vključno z razumevanjem, kako lahko pomaga in sodeluje, lahko zmanjšujejo občutke tesnobe in negotovosti. Ravno pomanjkanje informacij lahko vodi v strah pred neznanim. Zato je pomembno, da odgovarjamo na otrokova vprašanja. Otrok postavlja vprašanje tako dolgo, dokler ne dobi odgovora, ki ga sprejme in ponotranji. Eno in isto nas otrok ne sprašuje zato, da bi nas jezil, sprašuje zato, ker mu še nismo ponudili odgovora, ki bi ga pomiril. 

Staršu so lahko v pomoč slikanice, ki s tematsko osredotočenim branjem staršu in otroku ponudijo zbliževanje, razmišljanje in ovrednotenje pogovora o lastnih občutkih. Dobro se otroci odzivajo na obujanje spominov s pomočjo družinskih fotografij oz. videoposnetkov. Iz abstraktnega mišljenja si tako lažje ustvarijo predstave, kako je videti življenje z dojenčkom, hkrati pa je za otroka pomirjujoče videti, koliko nežnosti, nege in ljubezni je bil tudi sam deležen v času, ko je bil novorojenček oz. dojenček. 

Otroci čutenja ob prihodu novega družinskega člana izražajo na zelo raznolike načine, odvisne od številnih dejavnikov, vključno z okoljem, odnosom med starši, podporo širše družine ter zgodovino otrokovega doživljanja in čustvenega razvoja. 

Vključevanje otroka v priprave in načrtovanje je pomembno pri otrokovem občutju sprejetosti in potrditve, ko se v njem krepi zavedanje Kljub prihodu bratca /sestrice bo tu še vedno mesto zame. Otroci, ki imajo podporo razširjene družine, prijateljev in drugih pomembnih odraslih, se pogosto bolje prilagajajo na novorojenčka. Občutek, da so deležni ljubezni in pozornosti tudi v času sprememb, lahko zmanjša njihovo tesnobo in občutek negotovosti. Zato je izredno pomembno, da se ga vključuje v rutine, ki jih ob prihodu novorojenčka oblikujemo. Na primer v času dojenja je lahko prvorojenec ob nas in mu vmes, ko dojimo, beremo, skupaj pojemo. Tako se gradi pomembna navezanost med nami in novorojenčkom, ki nas čuti prisotne hkrati, pa tudi s prvorojencem, ki ga vključujemo v trenutke vzpostavljanja varne navezanosti.

V času nosečnosti mama pogosto doživlja nihanja v razpoloženju in zdravstvenem stanju. Sprememba, ki je opazna otroku in ga lahko močno preplaši. Kaj se dogaja z mojo mamo, da potrebuje toliko počitka, da se ne igra več z mano, da ji je kar naprej slabo? To so vprašanja, na katera otrok ne najde odgovora in postane zaskrbljen. Strah ga je za njeno zdravje. Otrok potrebuje odraslega, ki bo te strahove prepoznal in jih pomagal predelati. Otroci na različne načine izražajo svoja čutenja – nekateri zelo glasno in vidno; kričijo, jokajo, se oklepajo, drugi pa lahko tudi zelo tiho, brez opozarjanja nase, z zavračanjem vsega in vseh, oklepajoč se mamice. Vsem pa je skupna separacijska stiska, da bi lahko izgubili možnost varne navezanosti, ki ji otrok najpogosteje čuti z mamo.

Separacijska stiska se pogosto pojavi ob prihodu novorojenčka, ko se otrok počuti ločenega ali zapostavljenega, saj novorojenček potrebuje več pozornosti. Stiska se odraža skozi povečano čustvenost in razdražljivost – odziva se impulzivno, trmasto uveljavlja svojo voljo. Stiska se lahko stopnjuje tudi do zavrnitve oz. nesprejetja svojega bratca ali sestrice. Tako otrok izkazuje jezo in frustracijo ob povečani pozornosti novorojenčku. Stiska otroka se lahko odraža tudi v regresiji njegovega vedenja – da bi pridobili več pozornosti, nazadujejo v razvoju –, lahko se pojavijo še izguba nadzora nad črevesjem in mehurjem, sesanje palca, nazadovanje v govoru. 

Pomembno je, da starši prepoznajo znake separacijske stiske pri otroku in mu nudijo podporo ter potrditev njegovih čustev. S pozornostjo, razumevanjem in ljubeznijo lahko starši pomagajo otroku prebroditi to obdobje prilagajanja na nove dinamike v družini. Pomembno je zagotoviti čas in pozornost za vsakega otroka posebej ter spodbujati pozitivne interakcije med otroki. Ko lahko skrb za novorojenčka prevzame očka, je to dragocen čas za mamo in starejšega otroka. 

Da družina na novo vzpostavi njihov družinski ritem in uvede nove rutine, zahteva nekaj časa. Dovolimo si vzeti ta čas, dopustimo si, da otrok na svoj način začuti nove povezave, da sam začuti vlogo starejšega brata ali sestre. Naj jo začuti sam, ne da mu odrasli ves čas prigovarjajo, kako je zdaj velik bratec ali sestrica. Naj v tem obdobju, ko spoznava, kakšna je njegova vloga v družini, kjer je pomembno mesto zasedel novorojenček, ne bo dodatnih sprememb, ki bi se pričakovale od njega. Pogosto namreč odrasli pričakujejo od prvorojencev, da s tem, ko postanejo velik bratec ali sestrica, začnejo spati samostojno (do prihoda novorojenčka pa so npr. spali v sobi s starši) ali da menjajo manjšo posteljo za večjo, da se jih začne odvajati od plenic ... Preveč sprememb naenkrat lahko za otroka predstavlja velik stres. Zato je vzeti si čas tako dragoceno. Ne hitimo, ne prehitevajmo in opustimo vedno ponavljajoča pričakovanja, kot so: ko bo začel sedeti/hoditi/govoriti/kvalitetno spati/... bo pa vse lažje ... Uživajmo v trenutku, v katerem smo, saj zgolj v tem trenutku lahko vplivamo na to, kako se povezujemo s svojim otrokom. Le tukaj in sedaj se lahko odzivamo na svojega otroka, na to, kaj nam s svojim vedenjem sporoča. In le v tem trenutku ga lahko objamemo, stisnemo k sebi, potolažimo in mu povemo, kako močno ga imamo radi. 

Ob vsej skrbi za svoje otroke pa mamice ne pozabite poskrbeti zase. Če potrebujemo podporo, zaprosimo zanjo. Opustimo vlogo super junakinje, ki bi jo vsi občudovali. Če bomo iskrene do sebe in svojih bližnjih, bomo za njih vedno njihove junakinje.

Monika Erjavec Bizjak je mag. zakonskih in družinskih študij, je strokovna sodelavka v humanitarnih programih in izvajalka delavnic v sklopu humanitarnega projekta Veriga dobrih ljudi. Je tudi certificirana družinska in šolska mediatorka in se ukvarja z reševanjem sporov z mediacijo in s širjenjem ter z razvojem kulture medsebojnih odnosov.