Pogovorite se z otrokom

Ko nastopi tisti ključni trenutek, ko veste, da se boste razšli, je prav, da se na glas pogovorite tudi z otrokom, da bo vedel, kaj se dogaja. Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka, svetuje, da razlago prilagodite otrokovi starosti in razumevanju, ter dodaja, da to storite skupaj. Takrat izklopite televizijo, mobilni telefon, računalnik, osredotočite se na otroka in skrbno izberite besede. Po mnenju strokovnjakinje je bolje, da rečete, da oče in mama nista več srečna skupaj in bosta od sedaj naprej živela ločeno, kot pa, da se nimata več rada. Slednje lahko v otroku prebudi strah, da bo tudi ljubezen staršev do njega minila. ''Nato osvetlite najpomembnejše teme: kateri od staršev bo zapustil dom, zakaj odhaja in kam gre, kako se bodo videvali v prihodnje in kaj se bo spremenilo. Govorita oba, umirjeno in čuteče, saj so lahko otroci takrat v velikem šoku, odzovejo se lahko jezno, žalostno ali povsem otopelo. Zelo pomembno je, da starša ustvarita varen prostor, kjer bo otrok lahko izrazil svoja čustva ter bil v njih slišan in sprejet na sočuten način. Vsa čustva so dovoljena, takrat in tudi kasneje, saj otroci potrebujejo veliko časa, da se na ločitev prilagodijo in okrevajo.'' Otrokom zagotovite, da jih imate neizmerno radi in da se ljubezen do njih ne bo nikoli spremenila, da niso v ničemer krivi za ločitev in da boste še naprej skrbeli zanje, tako kot do zdaj. ''Zelo pomembno je, da daste otrokom tudi jasno vedeti, da imajo lahko radi oba starša. Tako jih razbremenite nezavednega pritiska, da morajo izbirati.''

Kdo odloča o vzgoji in varstvu otroka, ko se starša ločita?

''O zaupanju otroka v varstvo in vzgojo odloča sodišče. Vloga CSD je pomagati staršem pri sklenitvi sporazuma o tem, kateremu od njiju zaupati otroka v varstvo in vzgojo. Preden starša predlagata sodišču, da odloči o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in stikih, se morata na CSD udeležiti predhodnega svetovanja, na katerem se o navedenem poskusita sporazumeti,'' nam je razložila mag. Nada Caharijaz Ferme, univ. dipl. prav. s Centra za socialno delo Celje. Pojasnila je, da če se starši sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, lahko sodišču predlagajo sklenitev sodne poravnave, lahko se sporazumejo za skupno varstvo in vzgojo otrok – ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. ''Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Sodišče lahko po uradni dolžnosti odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok, kar pomeni, da lahko otroka zaupa v varstvo in vzgojo tudi drugi osebi, ne staršu.'' Če pa se starši ne morejo sporazumeti, odloči o tem sodišče, ki lahko odloči o skupnem varstvu in vzgoji otrok obema staršema, v tem primeru mora odločiti o stalnem prebivališču otroka, in o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o njegovem preživljanju. Seveda pa preden se odločijo, pridobijo mnenje CSD, upošteva se otrokovo mnenje, ki ga izrazi sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

Oče ali mama, pri katerem otrok ne bo živel, ima pravico, da se z otrokom videva oz. srečuje. Mama ali oče, ki skrbi zanj, pa ima pravico izvajanja starševske skrbi (po prejšnji zakonodaji: roditeljske pravice). ''2. odstavek 151. člena Družinskega zakona posebej določa, da kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba starša sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Tisti od staršev, s katerim otrok živi, odloča sam le o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj,'' je pojasnila Nada Caharijaz Ferme.

Poraja se vprašanje, ali se lahko starši dogovorijo brez vpletanja centra in sodišča ali je treba imeti vse določeno na papirju (glede preživnine, kje bo otrok živel ...). Pravnica je dejala, da ko živijo otrokovi starši skupaj (in niso poročeni), jim ni treba formalno urejati ("imeti na papirju") glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo, stikov in preživnine, saj se štejejo kot družina, zveza staršev pa kot zunajzakonska zveza. Ob razpadu zunajzakonske zveze pa je proces drugačen. Takrat se o tem morajo sporazumeti, opraviti na CSD predhodno svetovanje, nato pa predlagati sodišču sklenitev sodne poravnave. ''Če se niso sposobni sporazumeti niti ob pomoči CSD, o tem odloči sodišče, ki v postopku pridobi mnenje CSD o otrokovi koristi in mnenje otroka, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.'' 

Kršitev dogovora

V časopisih beremo, da prihaja do kršitve takšnih dogovorov, zato izpostavljamo zelo pereče vprašanje: ''Kaj pa če eden od staršev krši dogovor – recimo če ne pride na srečanje z otrokom ali če otroka odpelje kam brez privolitve drugega starša – kaj se potemtakem zgodi? Lahko center za socialno delo ukrepa?''

''Kadar eden od staršev krši dogovor o stikih, CSD nima pristojnosti ukrepanja, imata pa starša možnost urediti stike po sodni poti. Preden pa glede tega vložita predlog na sodišče, se morata o tem poskusiti sporazumeti na CSD v okviru predhodnega svetovanja. Če ne pride do sporazuma, o tem odloči sodišče, ki si pred odločitvijo pridobi tudi mnenje CSD o tem, kakšni stiki bi bili otroku v korist. Kot je že bilo povedano, si sodišče pred odločitvijo pridobi tudi mnenje otroka, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice,'' je povedala pravnica in dodala, da je pri stikih pomembno, da se starši zavedajo, da se morajo z njimi zagotavljati koristi otroka. Izpostavlja, da je zato tudi zakonodajalec postavil v ospredje otroka, ko je zapisal, da je otrok tisti, ki ima pravico do stikov z obema od staršev, in šele nato, da imata oba od staršev pravico do stikov z otrokom.

Starši se morajo zavedati, da imajo pri izvrševanju stikov tako pravice kot tudi obveznosti. V 141. členu DZ je zapisano, da si mora tisti od staršev, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev, tisti, ki pa stike izvaja, pa mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči CSD, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa v varstvo in vzgojo drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta stike omogočal, in če je le tako mogoče varovati korist otroka.

Po zakonu lahko v primeru, če je zaradi stikov otrok ogrožen, če ga na primer starš s stikov noče vrniti drugemu staršu, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, mu lahko sodišče stike z otrokom omeji ali odvzame, če je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri varovati otrokove koristi. Sodišče lahko odloči tudi, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, na primer preko pisem, preko telefonskih pogovorov ipd.

Model sostarševstva bi lahko zamenjal dosedanjo prakso?

DOOR, društvo za otroke, očetovstvo in resnico, se zavzema, da se pomemben del dogovarjanja staršev prenese v terapevtsko pisarno, namesto zdaj, ko se boj bije v sodnih dvoranah in starša praviloma še dodatno spre. Po njihovem mnenju sedanji sistem spodbuja starše k pranju umazanega perila v razveznih postopkih, namesto da bi jim omogočil terapevtsko aktivnost.

''Sostarševstvo s petimi dodanimi pogoji nadgrajuje skupno skrbništvo in razvezne postopke lahko skrajša na zgolj nekaj mesecev. Pomembna razlika je, da starša pri sostarševstvu namesto da bi na sodišču prala umazano perilo in se še dodatno sprla, v okviru obvezne starševske terapije razrešujeta vzorce iz primarnih družin, ki so praviloma razlog partnerskih nesoglasij. Tisti starš, ki kljub temu ne razume, da otrok za zdrav razvoj potrebuje tudi drugega starša, mu sodišče na podlagi posveta s terapevtom, lahko zmanjšuje čas, preživet z otrokom, na drugi strani pa povečuje njegov finančni prispevek v starševsko blagajno (preživnina): a priori skupno skrbništvo (uravnoteženo skrbništvo), možnost uvedbe obvezne terapevtske aktivnosti za starša, umik otrok iz sodišč, kaznovanje lažnih prijav nasilja, uvedba skupne starševske blagajne,'' se zavzema Iztok Ivančič, predsednik društva.

Izpostavil je, da danes razvezni postopki neredko trajajo šest let in več. Nekateri starši na sodiščih "praznujejo" tudi polnoletnost svojih otrok in s tem izgubo pravnega interesa. ''Vse to je nedopustno. Za otroka je, od spočetja naprej (pa še prej), najbolje, da odrašča v uravnoteženem odnosu z obema staršema. Nobenega razloga ni, da se to tudi po razvezi ne bi uresničilo. Razen, če si eden izmed staršev tega ne želi. A vzgoja otrok (starševska skrb) je tako pravica kot tudi dolžnost. Napačno je že to, da sodišča v sodelovanju s Centri za socialno delo (CSD) iščejo in ugotavljajo, kdo od staršev je bolj primeren za dodelitev. Primernosti enega ali drugega starša se ne išče v nuklearnih družinah, le zakaj bi se ga ob ločitvah.'' V Nemčiji, ki je referenčna država, ko govorimo o otroku prijaznih razveznih postopkih, se uporablja t. i. konsenzualni model, ki je sostarševstvu povsem primerljiv.

Iztok Ivančič meni, da sodno socialni (SS) sistem v Sloveniji ščiti matere, zato otroke praviloma dodeljujejo njim. SS sistem bi moral v prvi vrsti zaščititi otroke. ''Sodišča v Sloveniji sicer namensko ne zbirajo podatkov o dodelitvah otrok. Le zakaj bi jih, saj bi podatki pokazali na neuravnoteženost dodelitev glede na spol. Pokazali bi na diskriminatornost dela sodišč in CSD. A če pogledamo strani Statističnega urada RS, vidimo, da je od približno 69.000 prejemnikov preživninskih zahtevkov približno 60.000 žensk.'' 

V društvu DOOR so proti institucionalizaciji dodelitve skrbništva, prizadevajo se za uravnotežene stike otrok z obema staršema tudi po razvezi, ob tem je manj pomembno, kateri naslov je uradno otrokov; tisti pri materi ali tisti pri očetu. ''Iz držav, v katerih že poteka razveza tako, da ima otrok dva doma, dobivamo potrditve, da to za otroka ne predstavlja nikakršnega problema. Zgolj koristi. Z lahkoto to ponotranji. Iz prakse in teorije se kaže delitev en teden pri enem staršu, drugi teden pri drugem staršu zanj kot najelegantnejša in najmanj obremenjujoča. Ob sporazumu staršev je mogoče stike (sedaj vidimo, da je stik napačna beseda, saj gre vendarle za uravnoteženo življenje, in ne stik) urediti tudi drugače. Določen problem nastane, ko se eden od staršev preseli v drug kraj. Tukaj bi dali prednost staršu, ki ostane v primarnem otrokovem okolju. Če drugi starš vztraja v selitvi v drugo mesto, je načeloma na njemu breme za izvajanje uravnoteženosti stika. A to so redki primeri. Še redkejši so tisti, ko pride do selitve enega od staršev v tujino. Ne bi bilo prav, da ti primeri zavrejo razvoj razveznih postopkov v smer sostarševstva oz. uravnoteženega skrbništva kot pravila.''