Hoja je najvišje koordiniran in usklajen gibalni vzorec ljudi, a čeprav se morda na videz zdi preprosta, zahteva popoln nadzor centralnega živčnega sistema, hrbtenjače, mišic, sklepov in tetiv. Hoja je avtomatična in prilagodljiva na okolje, v katerem hodimo, pri tem lahko še vedno nadzorujemo držo in ravnotežje, pa naj bodo pod nami mokra tla ali grob pesek. Obenem lahko še kaj počnemo, govorimo, nosimo predmete ali se izogibamo mimoidočim. Zveni zapleteno, kajne?

Kako se hoja razvija

Ko otroci zmorejo svoje prve korake, se morajo osredotočiti le na samo hojo, saj vsega, kar smo navedli prej, še ne znajo, pravi fizioterapevtka Tatjana Jeglič. Prvi koraki so še negotovi, otrokova hoja  je širokotirna, da lažje lovi ravnotežje. Preden lahko otrok povsem samostojno shodi, najprej potrebuje oporo, to so lahko starši, pohištvo ali pa otrok enostavno poriva predmete pred seboj. Tudi ko so prvi koraki že bolj stabilni, se otrok še vedno lovi, hodi od opore do opore, velikokrat izgubi ravnotežje in pade. Vse to predstavlja nabiranje izkušenj in hkrati učenje.

Na kaj moramo biti pozorni

Otrokova stopalca v tej fazi razvoja še nimajo razvitih prečnih in vzdolžnih lokov, zato otroci stojijo in hodijo po celih stopalih, kot bi bila ta ploska. Vendarle so stopalni loki v tem obdobju že nakazani, zato jih otrok ne sme obračati navznoter ali pa hoditi po notranjem robu stopal. Teža telesca je, kljub temu da stopala še niso popolnoma oblikovana, razporejena bolj po zunanjem robu.

Pri otrocih do sedmega leta starosti opažamo, da zaradi šibkejših mišic trupa bolj iztegujejo kolena, kar je povsem običajno. Pozorni pa moramo biti tudi na položaj kolkov med hojo. Če opazite, da so kolena obrnjena navznoter, da otrok hodi bolj po zunanjem robu stopala ali pa ima ledveni del zakrivljen, je prav, da poiščete strokovno pomoč.

Najpomembneje je, da otroka v hojo ne silimo. Otrok mora postopoma skozi vse razvojne faze, za učenje hoje pa je bistveno, da se najprej nauči samostojno stati. Te faze lahko trajajo več dni ali celo mesecev in ne smemo ga siliti, da bi faze preskakoval. Takoj ko se malček začne postavljati na noge, ste lahko prepričani, da bo shodil, a vse potrebuje svoj čas.

Že nekje pri sedmih mesecih prične otrok na svoje nogice prevzemati težo in jih krepiti. V maminem naročju poskakuje in se odriva od podlage. Takrat je pomembno, da mamica težo otroku odvzame in mu takšno poskakakovanje omogoči. Po dopolnjenem desetem mesecu otrok običajno že nadzoruje več mišic in bolj obvladuje kolena in stopala. Ko so nogice dovolj močne, da zdržijo težo telesa, se lahko otrok z oporo prav iz sedečega položaja dvigne v stoječega, lahko pa vstane iz polklečečega položaja ali počepa v stojo. To otroci običajno zmorejo že pri 11. mesecih. Nekje med 11. in 16. mesecem otrok že hodi, nekateri pa shodijo kasneje. Kdaj natančno bodo malčkovi prvi koraki starše razveselili, je odvisno od otrokovega individualnega razvoja, vendarle pa mora otrok shoditi do drugega leta starosti.

Šele potem ko otrok samostojno stoji, se nauči hoditi ob opori. Pri tem mu lahko pomagate tako, da po stanovanju razpostavite pohištvo, ob katerem bo lahko prehodil večje razdalje. Ko to osvoji, lahko oporo z eno roko že izpusti, nato pa se nauči premagovati krajše razdalje med dvema predmetoma. Na ta način lahko malček raziskuje okolico in tako prekrižari celotno sobo. Ko ste zunaj na sprehodu in se želi mali pohodnik preizkusiti v novem znanju, naj mu bodo v oporo vaše roke. Držite ga za obe, a pazite, da ste sklonjeni dovolj nizko, da otrok na vaših rokah ne bo visel. Vi ste njegova opora, ne potuha.

Z dnevi se razdalja me opornimi predmeti povečuje, sorazmerno s tem pa raste tudi število prehojenih korakov. To, da je sposoben samostojno stati, malček odkrije povsem slučajno, skoraj pomotoma, ko na primer želi doseči kakšno igračko.

Na tržišču je ponudba otroške anatomsko oblikovane obutve izredno velika. Čevelj naj bo oblikovan tako, da nudi otroškim stopalom maksimalno podporo, oporo za stopalni lok in oporo za petnico, predvsem pa naj bodo narejeni iz naravnih materialov. Če se vaš otrok normalno razvija in med hojo ne opažate nikakršnih odstopanj, potem čeveljčkov z oporo za petnico in stopalni lok ni treba kupovati. Otrok do približno četrtega leta sam razvije primerne stopalne loke, ki nudijo oporo gležnju in celotnemu okostju. Najbolj pomembno je, da otroku omogočite, da bo skozi stopala občutil različne podlage. Naj, kadar je le mogoče, hodi bos, omogočite pa mu tudi hojo tako v copatkih kot čeveljčkih. Tako bo otrok pridobil različne izkušnje v različnih okoljih in se tako motorično učil.

Si lahko pomagamo s hojico?

Po izkušnjah fizioterapevtov hojica, v kateri otrok stoji ali visi, za učenje samostojne hoje ni ustrezen pripomoček. Pri začetnem učenju sicer nudi stabilnost, oporo in varnost, a v nadaljevanju povzroča težave. Večina otrok namreč v njej pristane mnogo prezgodaj, običajno takoj, ko se začnejo postavljati na nogice in se zato najprej učijo hoje in šele nato stanja na lastnih nogah. Kot smo poudarili že prej, je najpomembneje, da otrok najprej zna samostojno stati, šele nato se uči hoditi.

Druga, večja težava je sama višina hojice. Večina ni prilagodljivih po višini in še tiste, ki so, se prilagajajo minimalno. Na začetku je pripomoček običajno previsok, da bi otrok dosegel tla, zato prične hoditi in se odrivati s prstki. S tem vadi hojo po prstih, ki sicer je neka vmesna, a zelo kratkotrajna faza, ki krepi neprimeren vzorec hoje. Ko pa otrok malce zraste, hojica hitro postane premajhna in takrat otrok prične hoditi s pokrčenimi koleni, kar je povsem druga skrajnost, ki ravno tako uči nepravilne hoje.

Veliko bolje je, če so v učenju samostojne hoje udeleženi otrok, starši in okolje. Prilagodite stanovanje tako, da bo otrok lahko vadil z oporo pohištva ali pa enostavno s pomočjo rok očka in mamice. Primerni pripomočki za učenje hoje so tudi porivalčki, ki jih dobite v specializiranih otroških trgovinah.

Vsakodnevne aktivnosti in igra so najučinkovitejši pripomoček v vsakem razvojnem obdobju. Da se bo otrok z večjo gotovostjo postavil na noge, ga spodbujajmo s samostojnim vstajanjem ob opori in trdnim stanjem na obeh nogah. Ko se z otrokom igrate, mu ponudite igračke na višini, ki jo doseže, če vstane, na primer na kavču in postelji. Morda bo malčke, ki se učijo prvih korakov, zanimalo predvsem tole: naj stoji ob ogledalu, ki mu nudi oporo tako, da se nanj naslanja in se hkrati opazuje. Starši zaradi varnosti vseeno stojite zadaj in ga spodbujajte.

Ko se otrok že samostojno dvigne ob opori, ga spobujajte k samostojni hoji. Ko otrok stoji ob opori, mu ponudite žogico, ki jo držite v roki. Naj vam jo vzame z obema rokama ali pa vam jo nato celo vrže. Seveda bo otrok večkrat padel na tla, kot pa se obdržal na nogah, a vaja dela mojstra, pa še zabavno bo. Prav tako lahko stojite pred njim in mu za oporo ponudite svoji roki, potem pa to oporo zmanjšujte, kot bi začeli roki počasi odmikati. Začutiti morate, da otrok za svoje ravnotežje prevzema odgovornost. Zelo primerna je tudi vaja za oblačenje hlač stoje. Da lahko oblečemo eno hlačnico, moramo težo prenesti na eno nogo, drugo pa dvigniti, kar je v osnovi tudi vzorec hoje. Ob pomoči staršev je tudi hoja s prestopanjem po stopnicah zabavno učenje samostojne hoje.