Alya, Manca Špik, Sanja Grohar, Jani Pavec in Miša Margan so nam zaupali delček svojega otroštva. Preberite si, kdo je zaradi padca izgubil mlečne zobke, kdo ni mogel splezati na drevo, kdo je zbiral kamne in kdo nam je poslal zapis iz svojega otroškega dnevnika.

V spominu ji je ostala prigoda s počitnic na morju, ko je padla na sprednje zobe: "Mislim, da sem imela takrat šest let. Igrala sem se ob morju in mami me je večkrat opozorila, naj ne tekam naokoli, saj je zaradi alg spolzko. Nisem je ubogala in prav kmalu mi je spodrsnilo. Padla sem na zobe in ostala brez sprednjih mlečnih zobkov, ki sem jih po padcu iskala po vodi, da bi si jih nataknila nazaj v usta," je v smehu povedala Sanja.

Jani Pavec je bil zelo razigran in radoveden deček: "Staršem sem delal probleme ravno zato, ker sem svoj nos vtaknil v popolnoma vsako stvar." Njegov oče je v ansamblu igral trobento in Jani se spominja, da ga je glasba spremljala že od otroških nog. Kot pravi, so bili vsi pomembni dogodki iz otroštva povezani z glasbo.

Jani nam je zaupal, kako je potrpežljivo čakal pod drevesom svoje prijatelje: "Otroci smo se najraje igrali v bližnjem gozdu, kjer smo plezali po drevesih. Ker nisem bil ravno suhljate postave, se spominjam, da sem svoje prijatelje moral čakati pod drevesom, ker se sam nisem mogel povzpeti nanj …Da so prišli z drevesa, sem jih čakal tudi po celo uro."

Manco je mama pri sedmih letih vpisala v nižjo glasbeno šolo, smer klavir, ki jo je tudi uspešno zaključila. V osnovni šoli je pela tudi pri pevskem zboru. Sicer pa svetlolaska prihaja iz glasbene družine, tako da jo glasba spremlja že celo življenje. Manca se spominja, da je prvič nastopila v glasbeni šoli in da je imela tako tremo, da je komaj odigrala program: "No, trema še do danes ni popustila, le sprejela sem jo kot del odgovornosti do publike in danes kar lepo shajava."

Manca pravi, da jo na brezskrbno otroštvo vežejo nepozabni spomini. Najbolj se spominja dogodivščin, ki jih je doživela s sosedo Tejo. Odraščala je v hiši ob gozdu v Bohinjski Beli, kjer je bilo za igro vedno veliko možnosti. Od hiške na drevesu do zbiranja kamnov, ki naj bi bili neverjetno dragoceni. "Otroška domišljija res ne pozna meja," je v smehu pripomnila Manca in se spomnila še na njeno in sestrino knjižnico, v katero je bilo včlanjenih ogromno izmišljenih oseb.

Miša Margan pravi, da je bila plašna vse do petega razreda osnovne šole: "Po eni strani se nikoli nisem upala postaviti zase, po drugi strani pa sem bila zelo radovedna. Vse sem želela odkriti in spoznati. Zadržana sem bila pri spoznavanju ljudi, kar mi recimo sedaj ne dela težav."

Miša nam je razkrila vrstice iz osebnega dnevnika, ki ga piše od leta 1991. Na dvanajstletnico je takrat močno vplivalo vojno stanje v državi. "Morda se boste vsi spomnili na leto 1991, saj je takrat bilo usodno leto za našo majhno državico," je dejala Miša.

"28. 6. 1991,  petek

Dragi dnevnik!

Pišem te zato, ker je vojna med JLA in nami. Ubitih je bilo že veliko ljudi. Poročila so bolj dolga kot po navadi. Moja mama je že čisto panično nora. Vse stare babe pa zganjajo še večjo paniko. Smo v vojnem stanju in pripravljeni moramo biti na vse. Mogoče je ta sreča, da so počitnice in da otroci nismo v šolah. Po televiziji kažejo posnetke ubitih ljudi in drugo. Bojim se le, da bo še hujše. Upam, da se bo to vse kmalu nehalo. Zdaj ne morem niti k babici Hildi v Mursko Soboto. Doma pa je že tako tečno. Edino pri miru smo mi otroci, ki se še ne zavedamo posledic. Upam, da se bo vojna kmalu končala."

Alya je bila kot otrok bolj divje, fantovske narave. V smehu pove, da je bila že ob rojstvu preglasna. Za glasbo se je začela resno zanimati pri petih letih, v studie pa je začela redno zahajati takoj, ko je zanje izvedela. Nagajiva blondinka se spominja, da je zelo rada ustvarjala, še posebej, ko je rezala zavese, trgala punčkam glave in pojedla kakšno šminko.