Kako lahko starši preprečimo konflikte v skupini vrtčevskih otrok? ali je to samo delo vzgojiteljic?

Da se lahko pogovarjamo o tem, kdo je odgovoren za preprečevanje konfliktov, je dobro najprej razumeti, kaj sploh konflikt je. Torej, do konflikta pride takrat, ko se dva ali več ljudi znajde v situaciji, kjer vsak želi nekaj zase in je treba najti rešitev, ki (vsaj delno) zadovolji vse vpletene. To je del našega vsakdana, ko odrastemo in tudi del vsakdana naših otrok. Seveda se nam kot odraslim zdi, da so razlogi za konflikte med otroki nesmiselni, saj jih primerjamo z razlogi za konflikte, s katerimi se srečujemo sami. Vendar se je dobro opomniti, da so razlogi za konflikte med otroki za njih prav tako pomembni, kot so pomembni razlogi zaradi katerih se v konflikte zapletemo odrasli

Ali naj otroka učimo, da se vedno postavi zase in ne dovoli, da mu kdo vzame igračko?

Otroka je potrebno od rojstva predvsem poslušati in mu slediti. To pomeni, da se uglasimo na njegove potrebe in želje in mu ne vsiljujemo lastnih želja in pričakovanj. Seveda je to veliko težje storiti v resnici, kot zveni v teoriji. Pa vendar, ko otroke učimo naj se postavijo zase, naj nikoli ne prepustijo igrače drugim, naj udarijo nazaj … po navadi počnemo točno to, govorimo iz lastnih frustracij in strahov in niti ne vprašamo svojih otrok kako so se v situaciji počutili, kaj so si želeli narediti, kaj od želenega so dejansko naredili, so morda potrebovali pomoč  … Torej otroka moramo učiti, naj posluša sebe in svoje želje in potem skladno s svojimi željam ravna. To pa v realnosti pomeni, da ni nujno, da bo našega otroka motilo vsakič, ko mu bo nekdo izpulil igračo iz rok, ga potisnil iz gugalnice, ga izključil iz igre … In takrat je pomembno, da to dovolimo in nas ne skrbi, da bo za to naš otrok slabič, vedno za vse prikrajšan, ostal brez prijateljev … Te misli so dejansko le posledica naših lastnih strahov in morda celo negativnih izkušenj. Prav zato je pomembo otroka od majhnega učiti, da ima lahko lastno mnenje in da ga lahko izraža, da lahko pove, ko mu nekaj ni všeč, ko si nečesa ne želi in da to lahko stori tudi z jokom, jezo ... Ko otroku dovolimo takšno izražanje lastnih želja in potreb, ga obenem tudi opremljamo s pravico, da se postavi zase, ko mu nekaj ni pogodu. Torej, da to izrazi verbalno in telesno. Obenem pa lahko otroka tudi naučimo oziroma se z njim pogovarjamo o tem, na kakšne načine se lahko postavi zase, da ne poškoduje integritete drugega otroka (da drugih ne udari, ne zmerja, ne žali) ali lastne integritete (da popusti, ko noče, ker se to od njega zahteva).  Največ pa se otrok o postavljanju zase nauči z zgledom od nas staršev, torej iz tega kako se mi zmoremo in kako se dejansko postavimo zase, ko nekdo prečka naše meje, najsi bo to otrok, partner, starš, sosed ... 

Kakšen nasvet naj dajo starši otroku, ko ga nekdo udari? Kaj naj naredi otrok? Udari nazaj, pove vzgojiteljici …?

Udarci so med mlajšimi otroci v resnici naravni in sprejemljivi, saj še nimajo dovolj razvitih možganov, da bi zmogli vedno obvladovati svoja čustva in impulze in poseči po bolj sprejemljivih metodah. Seveda je tukaj izjemno pomembno vedeti o kateri starostni skupini govorimo, tako otroci do treh let pogosto udarijo in ugriznejo, ker drugače res ne zmorejo in ne znajo. Zato je dobro, da se vzgojitelji in starši zavedamo, da toliko stari otroci še ne zmorejo drugače in poskušamo takšno vedenje predvsem preprečevati, oziroma vztrajno in nežno ubesedimo otrokova čustva in otrokom obenem ponujamo drugo alternativo takšnemu vedenju. Tako npr. lahko rečemo: »Simon, vidim, da te je razjezilo, ker ti Petra ne želi posoditi igračke. Vseeno ne dovolim da jo ugrizneš. Poskusi udariti z nogo ob tla, ko si jezen.«

Pri starejših otrocih pa je pomembno, da jih učimo kako lahko sami regulirajo svojo jezo, razočaranje, žalost …in tako se potem tudi hitro zavedajo kako je, ko nekdo prestopi njihovo mejo. Zelo pomembno je, da otrokom damo dovoljenje (in seveda prakso v domačem okolju), da prestopanje svojih mej in nestrinjanje s tem jasno izrazijo. Na takšen način jih dejansko opolnomočamo, da se postavijo zase asertivno tudi med vrstniki. Tako otroke tudi vzpodbujamo, da se ob prestopanju njihove osebne meje, telesne (udarec, potiskanje) in/ali psihične (zmerjanje, žalitve), postavijo zase in to tako, da rečejo npr: »Ne dovolim, da me tepeš!«, »Nočem, da me tepeš«, »Pusti me pri miru!«, »Pojdi vstran!«. Prav tako je dobro, da otrokom dovolimo, da se branijo na način, da fizično preprečijo udarec, se pravi, da nastavijo roke pred obraz, da se zaščitijo. Jasno mejo lahko postavijo tudi tako, da ob izrekanju zgornjih stavkov predse postavijo roko (kot znak STOP). Pomembno, je tudi, da otrokom povemo, da je včasih najboljša rešitev ta, da se iz situacije umaknejo, vendar jim dovolimo, da sami presodijo, kdaj to je.

Seveda je tudi pomembno, da otrokom povemo, da v primeru, da se ne zmorejo postaviti zase sami, da ne zmorejo ustaviti nasilja in če postavljanje meja ne deluje in so v nevarnosti, da poiščejo pomoč odrasle osebe (v vrtcu je to vzgojiteljica). Vendar je to res zadnji korak, ki naj bo tudi otroku predstavljen kot rešitev v sili, ko druge ne delujejo. V nasprotnem primeru, smo odrasli postavljeni v vlogo razsodnika konflikta, kateremu nismo bili priča in se moramo zelo dobro pripraviti, da takšno posredovanje izpeljemo nepristransko, kar je pomembno za nadaljnje sobivanje v skupini. Prav tako je iskanje odraslega, da vedno najde rešitev v resnici sporočilo otroku, da konflikta ne zmore rešiti sam, da se ne zmore ubraniti sam, da vedno potrebuje pomoč nekoga drugega in to ni najboljša popotnica za življenje.

Seveda pa je še kako pomembno, da odrasli, tako doma kot v vrtcu, poskrbimo, da ne pride do situacij, kjer je vedno en otrok (ali ena skupina otrok) žrtev in en otrok (ali ena skupina otrok) povzročitelj nasilja. V takšnih primerih gre za medvrstniško nasilje, ki je sicer bolj značilno za šolsko kot za vrtčevsko okolje, in tega se je treba celostno lotiti in nikakor ne more biti prepuščeno reševanju le med otroki.