Kljub temu, da morda starši dvomimo v zmožnosti obnove knjige pri tako majhnih otrocih, ti z veseljem prisluhnejo branju ljudskih in sodobnih pravljic, pesmic, še z večjim navdušenjem pa potem pred skupino in vzgojiteljicami predstavijo vsebino.

50 let bralne značke

Mineva skoraj 50 let od zamisli za bralno značko. Prva sta jo v koroški občini leta 1960 uvedla pisatelj Leopold Suhodolčan, takratni ravnatelj osnovne šole, in profesor slovenščine Stanko Kotnik. Na začetku so izbirali samo med slovenskimi leposlovnimi deli, danes pa se na seznamu predšolske bralne značke znajdejo tudi knjige tujih avtorjev kot so Michael Bond, Francesca Bosca, Amy MacDonald in Otfried Preussler.
Od začetka devetdesetih let se je bralna značka posodobila z motivacijskim programom S knjigo v svet. V letu 2002 pa se je gibanje organiziralo kot samostojno Društvo Bralna značka Slovenije, njen program pa še vedno kroji Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Branje poglablja vezi

Predšolska bralna značka v praksi potrjuje, da družinsko branje vpliva na otrokovo pismenost in kasnejše uspešnejše učenje branja, predvsem pa poglablja čustvene vezi med starši in otroki. In tako spodbuja tudi starše, ki sami ne berejo, da spremenijo svoje navade in začnejo užitek branja spoznavati skupaj s svojimi otroki. Statistike kažejo, da le tretjina staršev bere z otroki, zato je program bralne značke še kako dobrodošel že v vrtcih.

Redno branje otrokom tudi kaže, kako je treba pravilno ravnati s knjigo, kako lahko na podlagi ene same pravljice nastanejo risbica, igra, pesem, plesna uprizoritev in podobno.

Vrtci so predšolsko bralno značko različno poimenovali - tako jo nekateri danes imenujejo Malček bralček ali Palček bralček, ali Ježkova bralna značka. Vsem pa je po vrtčevskem kurikulumu skupno, da lahko otroci, ki si to želijo, zadnje leto pred vstopom v šolo skupaj s straši preberejo oz. dobro spoznajo tri knjige, od tega eno ljudsko pravljico, in se naučijo tri pesmice. Pridnost nagrajujejo s štempiljkami oz. na koncu šolskega leta tudi s priznanji.

Starševska izkušnja

Ko sem na roditeljskem sestanku izvedela, da se v program bralne značke lahko vključi moj še ne petletni sin, sem zmajala z glavo. Pomislila sem namreč na to, da bi moral na pamet zrecitirati tri pesmice. Pri nas doma sicer veliko beremo, tudi do dve uri dnevno in ne samo zvečer, preden se sin odpravi spat. Pravljice, otroške slovarje, leksikone, revije in stripe listamo tudi, ko je bolan, ko zunaj dežuje, ko se želimo potopiti v svet domišljije ... Ni pravila, ni urnika, sinu so knjige  v vsakem trenutku dostopne na njegovi knjižni omari, vsak ponedeljek pa jo mahnemo po nov kup v knjižnico. Vedela sem, da mu pripovedovanje o prebrani knjigi ne bo tuje - ampak recitiranje, to bo pa podvig!

Kljub moji nejevernosti, kako bodo tako majhni sposobni interpretirati knjigo, so me otroci iz sinove skupine zelo presenetili. Vzgojiteljici sta bili namreč navdušeni, ker je vsak dan nekdo želel nastopati pred skupino in poročati o knjigi, ki so mu jo prebrali starši. Bili so tako zvedavi in željni znanja, da so jim starši morali večkrat prebrati eno in isto pravljico, dokler niso dojeli vseh sporočil, ki jih je skrivala zgodba. Tudi najbolj sramežljivi so ob gledanju slik v knjigi pogumno in samozavestno razlagali svojim prijateljem, kaj se je zgodilo zlatolaski, ko je srečala tri medvede, kam so izginili copatki, kaj je počel medvedek Paddington …

Svoje pripovedovanje so podprli tako z različnim ritmom besed, dobesednimi dialogi, zviševanjem glasu, kot tudi z gibi; nekateri so ustvarili še risbice, ki visijo na častnem mestu v njihovi igralnici. Male brihtne glave so brez napak recitirale pesmice, dolge tudi po več kitic, iz zbirk Mehurčki, Kuža pazi, Ciciban poje, Biba leze, biba gre, Beli muc ... In moram priznati, tudi moj sin se je ena, dva, tri naučil vse tri pesmice!

Prišla sem do spoznanja, da nikoli ne smem podcenjevati otrokovih sposobnosti. Čeprav je bralna značka postavljena v zelo zgodnje otroštvo, se moramo kot starši zavedati, da z njo predbralno vzgajamo otroke, obenem pa s pravljicami in pesmicami bogatimo otrokovi področji jezika in umetnosti.