Ihta ni enaka trmi ali jezi!

Psihologi pravijo, da vsakega izraza trme ali jeze ne smemo zamenjevati z ihto. Pravega izbruha namreč ne moremo kar tako ustaviti, prekiniti na ukaz. Povod tako hudega izpada naj bi bile frustracije, pogosto začinjene s strahom in tesnobo, ki se v otroku nabirajo in nabirajo in nato udarijo kot eksplozija. Nekateri starši na forumih pišejo, da se ''otroku običajno cel dan nabira, zvečer pa butne ven'', drugi, da ''otrok eksplodira v trenutku, samo nekaj malega ga zmoti''. Kaj storiti?

Ko otrok izgubi nadzor nad svojimi dejanji …

Razvojna psihologinja Leachova pravi, da dokler traja ta izbruh, preplavi otroka ''njegov notranji bes, zunanji svet ne obstaja in prestraši se silovitih čustev, ki jih ne zmore nadzorovati'''. Dodaja pa še, da ne glede na to, kako neprijetni so otrokovi izbruhi ihte za nas starše, so za otroka še veliko hujši. Nekateri kričijo, cvilijo, se mečejo po tleh, brcajo, so taki, kot bi jih 'obsedli demoni', starši pišejo, da gre stvar celo tako daleč, da otrok zaradi joka bruha, je povsem ob sapo. Starši bi morali v takih situacijah, če do njih že pride, najprej poskrbeti za varnost – da ne bi poškodoval sebe, nas ali koga drugega.

Kako stvari še pravi čas speljati na pravo pot?

Po mnenju psihologov je veliko izpadov slabe volje, frustracij in jeze mogoče preprečiti z ureditvijo dnevnega urnika, ki vsa ta negativna čustva zadržuje v mejah sprejemljivega. Kadar moramo otroka pripraviti na nekaj njemu neprijetnega (npr. ga sredi igre prekinemo in želimo, da obuje čevlje, ker mora v varstvo itd.), moramo to storiti čim bolj obzirno in mu pomagati – v kolikor vidimo, da bi lahko izbruhnil – da se bo lažje sprijaznil z nastalo situacijo. Mnogo psihologov pravi, da moramo otroku vedno pustiti častni zasilni izhod in da mu moramo dati možnost izbire: če se noče obuti, ga poskusite prepričati s tem, da sam izbere čevlje; če se mora takoj obleči, pa naj si zadrgo jakne zapne pozneje. Tako bo naredil, kot mu je bilo naročeno, hkrati pa si bo vzel 'nekaj pravice' v svoje roke in bo naredil po svoje. ''Otroka ni vredno izzivati z absolutnimi ukazi in prepovedmi ali ga stisniti v kot, kjer mu lahko zgolj prekipi od jeze,'' še piše Leachova v knjigi Otrok od rojstva do šole.

Kaj pa storiti, če nas otrok čustveno izsiljuje?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na