Opisati, kakšen je razvajen otrok, je težko, ali včasih celo nemogoče. Otrok je lahko razvajen na praktično vseh področjih svojega življenja, ali pa le pri hrani, igračah, dejavnostih, ki se jih udeležuje ...

Za družino, v kateri živi mali razvajenček, velja nekaj preprostih resnic:

Starši takega otroka so prepričani, da je njihov otrok v vsakem pogledu popoln (ali skoraj popoln) in niso zmožni realno presojati otrokovih dobrih in slabih strani. V vsem so mu pripravljeni ustreči, tako rekoč na migljaj (še preden otrok zajoče ali začne cepetati). Vse dejavnosti in družinske obveznosti so naravnane le na otroka in njegove potrebe, interese, odločitve ... 
Ob opazovanju takšne družine imaš občutek, da je otrok dobesedno kralj družine! Večkrat je celo videti, kot da se starši otroka bojijo.

Ko se mladi starši znajdejo v položaju, ki jim je tuj in za katerega niso posebej usposobljeni, se kar čez noč pojavijo vzorci ravnanj, ki peljejo v napačno smer – v smer razvajenega otroka!

Pretirano zaščitniški

Otroka imajo starši neskončno radi in v želji, da bi ga zaščitili, ga lahko pretirano varujejo pred življenjem. Pripravijo mu mehko gnezdece, daleč stran od resničnosti. Tako ga prikrajšajo za to, da bi življenje spoznal z vseh strani, tudi z neprijetnih; takih, v katerih bo morda ogrožen, ali v katerih se bo moral odločiti, kako naprej, oziroma bo moral sprejeti kompromis.

Starši si želijo, da bi otroka obvarovali pred nesrečami, dogovarjajo se namesto njega, rešujejo otrokove probleme, še preden do njih pride in opravljajo njegove naloge, da bi bil le dovolj zaščiten. Ob tem pozabljajo, da je njihova naloga, da otroka usposobijo za življenje, kakršno pač je – tudi stresno in s temnimi stranmi. Lahko se kasneje v življenju v takih situacijah ne bo znašel, prestrašen bo in neodločen. V življenjskih izzivih se ne bo znal odločati.

Starši razvajenim otrokom tudi ne postavljajo omejitev in pravil, ali pa jih je premalo oziroma se spreminjajo glede na otrokovo dobro voljo.

Tega ne jem!

Razvajenost v predšolskem obdobju pogosto seže tudi na področje prehrane. Razvajen otrok nima pravega odnosa do hrane in primernega hranjenja. Nima privzgojenih vzorcev kulturnega prehranjevanja – običajno med jedjo teka naokrog, packa, se ne zna odločiti med različno hrano. Navajen je, da lahko hrano odkloni in dobi drugo. Čas hranjenja izbira sam, enako tudi vrsto hrane. Starši skušajo otroku na vsak način ustreči, da le ne bo lačen in da bo zadovoljen.

Mali razvajenček postane na temelju neustreznih ravnanj svojih vzgojiteljev in staršev bolj ali manj nedružaben, nestrpen do drugih, zamerljiv in slabovoljen. Težko si poišče družbo vrstnikov, ker ne zmore ustvarjalno sodelovati v skupini, težko se tudi podreja pravilom, ki vladajo v skupini – na primer v vrtcu. 

Kupi igrač in nič ustvarjalnosti

Najpogosteje so otroci razvajeni, ko gre za materialne dobrine. Ker je izbor igrač prepuščen otroku in ne preudarnosti staršev, ima otrok preveč igrač in ponavadi neprimerne. Običajno ima tudi preveč oblačil, tehničnih pripomočkov in dobrin nasploh. Ob vsej preobilici tak otrok ne more razvijati lastne ustvarjalnosti (ko mora, na primer, izdelati igračko iz odpadnega materiala, da bi se z njo igral, namesto da ima poln zaboj igrač). 

Otrok za svojo igro tudi ne potrebuje fantazije, saj mu je v resničnem svetu skoraj vse dosegljivo (ni mu mu treba kuhati namišljene hrane v namišljeni posodi, štedilnička ..., ampak ima v ta namen plastično posodo in kompletno kuhinjo), ne razvijajo se mu delovne navade (ko mora igrače po igri pospraviti). Tak otrok tudi ne pozna pričakovanj, ker praktično ničesar ne potrebuje.

Težave z vrstniki

Pri spoznavanju novih ljudi (na primer ob uvajanju v vrtec, odhodu v bolnišnico ...) ima razvajen otrok več problemov s prilagajanjem, saj prvič v življenju naleti na okoliščine, ki mu niso po volji. Znajde se v stresni situaciji, ki ji ni kos. Predvsem so reakcije ljudi okrog njega popolnoma drugačne od tistih, ki jih je vajen. 

Nihče ga pretirano ne ščiti, sam mora komunicirati z okolico, problemi so s prehrano. Pogreša množico igrač in drugih pripomočkov, ki pa jih ne zna deliti s prijatelji. Delitev dobrin je mnogokrat tudi vzrok konfliktnih situacij, cepetanja, trme ali pa zapiranja otroka vase in s tem osamljenosti.

Naučite ga odgovornosti!

Otroka morajo sprejeti, takega kot je. Prepoznati njegove dobre in slabe strani, mu prisluhniti in ga spoštovati. Skušajo naj mu postopno in odločno postaviti osnovne meje, ki jih do sedaj ni bilo. Predstavijo naj mu pravila, brez katerih v skupnosti ne gre. Starši morajo otroku pokazati lastno pot, ga naučiti sposobnosti odločanja oziroma izbire v danih situacijah in prevzemanja odgovornosti za izbrano. 

Otrok se mora naučiti poslušati druge (do sedaj je bil navajen ukazovati oziroma komunicirati z jokom, cepetanjem ...) in tudi spoznati, da ni on gibalo vsega. Prepoznati mora svoja čustva in čustva drugih ter o njih spregovoriti (povedati, da je jezen in da zato kriči, pa tudi, kako lahko to razreši; ali ugotoviti, zakaj je bil vrstnik med igro žalosten, ko mu je vzel igračo in kako bi se on počutil v takem položaju). Spoznati mora svoje želje in ugotoviti, kako jih uresniči brez pomoči staršev.

Pri takem načinu življenja bo otrok krepil svojo samozavest, zmožnost odločanja in trdnost v odnosih do vrstnikov. Ob doživljanju dobrih ali slabih izkušenj bo iskal svoje poti, z lastnimi odločitvami pa bo prevzemal tudi odgovornost za svoja dejanja.

Kaj pa vrtec?

Za otroka, ki kaže znake razvajenosti, je vključitev v vrtec idealna. Ob skrbnem in strokovnem vodenju vzgojiteljice in pomočnice je reševanje takih problemov lažje kot doma, še posebej, če strokovni kader v vrtcu in starši tvorno sodelujejo.

V sodelovanju z otroki, strokovnim kadrom ter včasih še z zunanjimi strokovnjaki starši med seboj izmenjujejo informacije, se naučijo prepoznavati lastne motive za razvajanje svojega otroka, ozaveščajo svoje ravnanje in svoje vzgojne vzorce tudi spremenijo, če ugotovijo, da ne ustrezajo.

Vsako popuščanje otroku, upoštevanje njegovih želja in hotenj še ne pomeni razvajanja. Nasprotno – otrok ima pravico do malih razvajanj, vendar do prave mere! Enako pravico pa imajo tudi starši – saj prijetno dene, če svojega otroka z nečim razveselimo in ga pocrkljamo! Ne nazadnje je to tudi del ljubezni in če se odločamo med vzgojno zanemarjenim ali razvajenim otrokom – naj zmaga "razvajen po pameti"!