Kaj je spolno nasilje?

Spolno nasilje so vsa dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. Izjema je spolno nasilje nad otroki, kjer ni nujno, da otrok določeno dejanje spolnega nasilja razume kot prisilo, kar pa ne pomeni, da ne gre za spolno zlorabo.

Spolno nasilje je vsakršno vedenje, ki ga oseba doživlja kot vdor v njeno telesno integriteto, ki omejuje njeno pravico do odločanja o lastnem telesu ter prekorači osebne meje.

Pomembno je, da spolnega nasilja ne povezujemo zgolj s fizično prisilo oziroma s silo in da se ne osredotočimo, ali žrtev morda ni izrazila svojega nestrinjanja.

Preberi še: Seksting (pošiljanje eksplicitnih vsebin) med mladostniki

Kako ga lahko najstniki prepoznajo in kako lahko pomagajo?

Mladi ga bodo lažje prepoznali, če se bodo izobraževali o spolnem nasilju. Torej, če bodo vedeli, kdaj gre za nedopusten poseg v telo drugega in kakšne posledice to pušča. Seveda moramo vedeti tudi odrasli, saj jim prav mi preko naših vedenj in stališč sporočamo, kaj je dopustno in kaj ne.

Mladih vsekakor spodbujamo, naj ne pogledajo stran, ko zaznajo kakršno koli nasilje. Obvestijo naj odrasle, ki so ga dolžni ustaviti in zaščititi žrtve. 

Kakšna je vloga staršev? Kako naj se pogovarjajo in ozaveščajo otroke glede spolnega nasilja? Kako naj vzgajajo otroke, da bo čim manjše tveganje, da bi lahko njihov otrok bodisi postal žrtev bodisi bil storilec spolnega nasilja ali pri njem sodeloval?

Da bi otroka zaščitili pred spolno zlorabo, mu moramo posredovati ustrezna sporočila in informacije o spolnosti, o njem, o drugih ljudeh, o osebnih mejah, pravicah in pravilih.

Za posredovanje sporočil lahko izkoristimo vsakodnevne, običajne stike. Otroka moramo navaditi, da je pogovor o spolnosti in spolnih organih nekaj povsem sprejemljivega in običajnega. Če smo okoli tega skrivnostni in v zadregi, mu sporočamo, da gre za nekaj slabega.

Sicer je treba otroka naučiti, da njegovo telo pripada samo njemu ter da sam odloča, kdo, kdaj in kako se ga bo lahko dotaknil. Dobro je, da mu pomagamo razviti osebne meje glede dotikanja, telesne nežnosti, zasebnosti, golote. Ne silimo otroka, naj poljubi babico ali neko drugo osebo, če ne želi. Tako otroku posredujete pomembno sporočilo – da se mu ni treba ukloniti pričakovanjem ali zahtevam odraslih po telesnih dotikih.

Obenem je pomembno otroke naučiti jasno in glasno reči "ne", še posebno vsakemu, ki v njih zbuja neprijetne občutke ali strah. Otrok naj ve, da lahko zaupa svojim občutkom in čustvom, da torej natančno ve, kaj občuti kot dobro in kaj kot slabo ali neprijetno. Tukaj mu še najbolj pomagamo, če ne zanikamo njegovih občutkov z denimo stavkom "Ne kompliciraj, dedek je samo prijazen, usedi se mu že v naročje."

Otrok naj prav tako ve, da se lahko obrne na nas, ko bo potreboval našo pomoč ali bo v stiski. Bistveno je, da ve, da mu bomo verjeli in mu bomo pomagali, ne pa ga kaznovali, česar se otroci pogosto bojijo.

Otroka je koristno seznanjati z različnimi oblikami pomoči in s pravico, da poišče pomoč. Otroci težko spregovorijo o zlorabah, ki se jim dogajajo, še posebej o spolni zlorabi, ki je povezana s številnimi tabuji. Zato je pomembno, kako se odzovemo na otrokovo pripovedovanje, kaj se mu dogaja. Tudi od našega odziva je namreč odvisno, ali bo otrok nadaljeval s pripovedjo ali ne bo upal več govoriti. Predvsem je pomembno, da ga ne zaslišujemo. Pustimo raje, naj prosto pripoveduje. Za prve izpovedi ni ključno, da izvemo vse podrobnosti, bistveno je, da se odzovemo mirno in počakamo, da otrok pove toliko, kolikor želi in zmore.

Uporabljajmo enake izraze kot otrok. Če sam na primer govori o "lulčku", tudi mi uporabimo to besedo. Pri pogovoru je pomembno tudi, da izražamo zaupanje v njegovo pripoved z besedami "Verjamem ti." in da mu povemo, da bomo naredili vse, kar je mogoče, da ga zaščitimo.

Kako lahko starši prepoznajo, če je bil njihov otrok žrtev spolnega nasilja? Kakšni so lahko znaki in kako naj pristopijo otroku, mu pomagajo? 

Od otroka do otroka se razlikuje, kako se bo odzval na spolno zlorabo in iz katerih znakov bomo lahko razbrali, da jo doživlja. Odziv je med drugim odvisen od njegove starosti, spola, osebnosti, vrste spolne zlorabe in drugih okoliščin. Možno je tudi, da otrok ne kaže nobenih znakov in da se vede popolnoma običajno, čeprav je doživel spolno zlorabo. Nekateri znaki in posledice se lahko namreč pokažejo čez čas ali šele takrat, ko se je zloraba že končala.

Pri prepoznavi omenjenih znakov je pomembno, da ne naredimo prehitrih zaključkov. Otrok je lahko v stiski tudi zaradi drugih razlogov, kot so razveza staršev, smrt v družini, smrt hišnega ljubljenčka, težave v šoli ali s prijatelji ter drugi strahovi in travmatske izkušnje. Vse nanizano lahko otrok izraža z neobičajnim vedenjem. Skrb, da otrok doživlja spolno zlorabo, je upravičena, če pri otroku prepoznamo več naštetih znakov ali če je kateri od njih zelo izstopajoč in zaskrbljujoč (denimo otrok spolno napade drugega otroka). Takrat je pomembno, da ukrepamo in poiščemo pomoč. 

Kaj svetujete najstnikom, kako lahko delujejo preventivno za zmanjšanje tveganja, da bi postali žrtev? Na kaj naj bodo pozorni, česa naj se ogibajo? 

Preden začnemo mladim dajati napotke, kako lahko zmanjšajo tveganje, da bi postali žrtve, jim je treba jasno povedati, da žrtev ni nikoli odgovorna za nasilje, ki ga doživi. Ne glede, kaj otrok oziroma mlada oseba naredi ali reče, ni nikoli odgovoren oziroma odgovorna za nasilje, ki ga nad njim povzroča druga oseba.

Mladi lahko zmanjšajo tveganje tudi tako, da pazijo drug na drugega, ko gredo ven. Če vidijo, da se je ena oseba napila ali je omamljena, naj je ne pustijo same. Pazijo naj tudi, da pijejo le pijačo, za katero so prepričani, da ji ni nihče dodal substanc, ki bi jih lahko omamile.

Kako lahko najstniki pomagajo prijateljem, sošolcem, znancem – žrtvam spolnega nasilja? Kako naj pristopijo, kam naj se obrnejo?

Škodljivo je, če ob spolni zlorabi ali nadlegovanju okolica molči, ne ukrepa, nasilje zanika ali se dela, kot da se ni nič zgodilo.

Vsekakor je treba obvestiti tudi odrasle, saj so oni tisti, ki morajo poskrbeti, da se nasilje ustavi, in ki morajo zaščititi žrtev.

Kaj pa svetujete žrtvam spolnega nasilja? Kakšni so koraki in postopki za okrevanje? Kakšni so pravni postopki, kako lahko zaščitijo svoje pravice? Kam naj se obrnejo, kje lahko dobijo pomoč?

Spolno zlorabo lahko prijavijo žrtev sama, starši, socialni delavci in delavke, sorodniki/ce, zdravniki/ce ... O sumu, da se je spolna zloraba zgodila, lahko obvestimo center za socialno delo, lahko se obrnemo neposredno na policijo.

Pri preiskavi spolne zlorabe sodeluje večje število ljudi in institucij (policija, tožilstvo, sodišče ...). V okviru postopka policija opravi razgovor z otrokom. Pogovor naj bi se opravil čim manjkrat, saj je lahko za otroka zelo obremenjujoč. Ker različne službe med preiskavo spolne zlorabe potrebujejo različne podatke, je dobro, da se starši pozanimajo, kako bi bilo mogoče, da bi se pogovor izvedel le enkrat in ob prisotnosti več služb. Možno je tudi snemanje pogovora in uporaba posnetka v nadaljnjih postopkih.

Koristno je tudi, če dobi oseba, ki je doživela spolno nasilje, strokovno psihosocialno pomoč in podporo, če jo želi in potrebuje.

Kaj pa sicer opažate, je spolnega nasilja med najstniki čedalje več ali čedalje manj in zakaj? Kako pa je s prijavljanjem spolnega nasilja? Je veliko neprijavljenega in kje so vzroki?

Družba postaja vedno bolj občutljiva na nasilje, kar je dobro. To pomeni, da ga prej opazimo in hitreje ukrepamo. Zato pa se lahko pojavi tudi lažen občutek, da je nasilja vedno več. A menimo, da nasilja med mladimi ni več, ampak manj. Veseli smo, da je tako. 

Po izkušnjah z nasiljem v družini vsekakor lahko rečemo, da velik del ostaja neprijavljenega. Pri spolnem nasilju je situacija še posebej zaskrbljujoča, saj spolne zlorabe prepogosto ostajajo nedokazane in storilci zato niso kaznovani. Posledica pa je tudi, da se žrtve težje odločajo za prijavo spolnega nasilja, ki ga doživijo.

Kako spolno nasilje pušča dolgoročne posledice? Kako vpliva in zakaj je tako pomembno reagirati in ga preprečevati?

Posledice spolnega nasilja so odvisne od številnih okoliščin. Vsekakor pa lahko pušča dolgotrajne posledice, zato je nujno, da se nanj dosledno odzivamo in da delujemo tudi preventivno, da sploh ne bi prišlo do nasilja.

Vsak lahko prispeva svoj del k bolj varni družbi, v kateri se bomo vsi počutili dobro. Če nasilja ne povzročamo in se nanj odzovemo, ko ga opazimo, smo naredili veliko.