Mojca je bila stara dve leti, ko se je začela bitka za preživetje njenega bratca. Zbolel je za neozdravljivo boleznijo, levkemijo. Starši so se osredotočili na njegovo zdravljenje, iz Bosne so sina prepeljali z rešilcem v Ljubljano k najboljšim specialistom. Mama je z njim bivala v bolnišnici, oče je cele dneve delal, ker je bilo zdravljenje in življenje družine na treh koncih zelo drago. Hčerko sta poslala za nedoločen čas na počitnice v Maribor k babici in dedku.

Mojca je vse preobrate v svojem otroštvu doživljala zelo zrelo, ni jokala, ko jo je le za en dan obiskal oče, ni jokala, ker se ni mogla ob večerih stisniti k mamici, zelo pa je pogrešala starejšega brata, s katerim sta bila najboljša prijatelja. Spominjala se je, kako sta se skupaj lovila po gozdu, kako se je z njo igral s punčkami, pa tudi, kako mu je nagajala, ko je moral napisati domačo nalogo in ni imel časa za njo.

Babica in dedek sta ji nekako poskušala razložiti, da je bratec bolan, da se bodo kmalu skupaj vrnili v domači kraj, da jo imata mamica in očka zelo rada in da veliko mislita nanjo. Vse tolažilne besede je vsrkavala vase in poskušala biti najbolj pridna in ustrežljiva deklica na svetu.

Praznovanje rojstnega dne

Najbolj si je želela, da bi tretji rojstni dan praznovala z bratcem, mamico in očkom, niti pomislila ni na darila in torto. Verjela je, da ji bo dobra vila željo tudi izpolnila. In res …
Vsi trije so se pripeljali k njej v Maribor, veselje je bilo nepopisno, ves čas so se objemali, poljubljali in smejali. Imeli so pravo zabavo, ker se je bratec počutil zelo dobro. Mojca niti pomislila ni, da bi ga zbadala, ker ni imel las, želela je izkoristiti vsak dragoceni trenutek z njim. Zvečer sta se skupaj odpravila spat in se močno objela kot še nikoli do takrat. Komaj je čakala, da se zjutraj zbudi, da se njena pravljica nadaljuje z dolgo potjo nazaj domov v Bosno. Ni vedela, da tokrat zadnjič vidi svojega bratca …

Po letu dni zdravljenja, pisanja pisem specialistom v Avstrijo in Nemčijo je Mojčin bratec odšel k angelčkom. Tako si je vsaj predstavljala ona in se venomer ozirala v nebo ter tuhtala, katera zvezdica je njen bratec.

Nepremagljiva žalost

Starši se niso odločili, da jo peljejo na pogreb, tako da je vso žalostno zgodbo naskrivaj slišala le od prijateljev, sosedov in tet, ki so dan za dnem prihajali in jim izrekali sožalje. Čeprav je bila Mojca še majhna deklica, je čutila, da se nad njeno družino zgrinjajo še bolj črni oblaki, da je le še vprašanje časa, ko bosta mamica in očka odšla vsak svojo pot. Tragedija je bila za oba zelo boleča in nista vedela, kako naj se spopadeta s trpljenjem.

Mama se je zapirala v sobo in poskušala pred deklico skriti objokane oči, očeta po cele dneve ni bilo domov iz službe, zvečer pa je žalost raje utapljal v papirjih, računih ... V družini je vladala tišina, izrečenih je bilo zelo malo besed, le tiste nujne. Starša sta se vse bolj oddaljevala drug od drugega, kljub temu da ju je pred tem vezala dolgoletna, brezmejna ljubezen.

Veliko srce

Mojca je svojima staršema poskušala pomagati, da se izkopljeta iz brezna trpljenja tako, da se jima je čim večkrat nasmehnila, da jima je pripovedovala pravljice, ki jih je slišala od dedka. Kadar je bilo mami najtežje, ko ji niti pomirjevala niso pomagala več, jo je iz otopelosti od bolečine ob izgubi prvorojenca zbudil Mojčin glas: ''Pridi, moja zlata mamica, ti bom pokazala, kako lepo napišem besedo mama.'' V mami je tako na trenutke zaznala veselje in srečo.

Mojčino srce je bilo zelo veliko, osredotočila se je na to, da bo njen oče zopet zaigral na kitaro, da ji bo povedal šalo. Že pri vratih mu je vedno stekla v objem in mu podarila tisoč in en poljub. Hotela je biti videna, hotela je za večno izbrisati mrkost z očetovega čela. Počasi ji je z vztrajnostjo in potrpežljivostjo to tudi uspelo.
Ledena gora se je začela topiti in v družini so ponovno začela brsteti plemenita čustva in občutki - ljubezen, srčnost, prijateljstvo, razumevanje, spoštovanje … Vrnila se jim je vera v lepo življenje.

Bratca si želim!

Mojca je bila zelo iznajdljiva deklica in njene besede so bile mamici in očku v največjo tolažbo. Vsak dan se je domislila nečesa novega in tako je kmalu izrazila novo željo: ''Želim si dojenčka!'' In ko sta jo starša želela odpeljati v trgovino, je potipala mamin trebuh in rekla: ''Tukaj notri si želim novega bratca!''

Misel na to, da bi imela novega otroka, se je mami in očetu na začetku upirala, toda bolj sta razglabljala, bolj sta ugotavljala, da bi rojstvo prineslo luč v njihova življenja. Zavedala sta se, da s tem nikoli ne bosta mogla izbrisati bolečine, ki jima razjeda srce, da nikoli ne bosta mogla nadomesti izgubljenega sina. Minevali so dnevi, tedni in meseci, čustveno sta postajala močnejša. Ves svoj prosti čas, ljubezen sta posvečala Mojci, ki sta ji še danes hvaležna, da je bila tako prodorna in pogumna, da jima je bila brez solz na otroški način največja opora, ko sta jo najbolj potrebovala.

Mojca je svoj peti rojstni dan preživela tako, da je pomagala mamici pri previjanju, preoblačenju in hranjenju nekajmesečnega bratca, očka pa je njihovo prešerno radost poskušal ujeti s fotoaparatom.

Svetlana pa je z nami delila travmatične spomine na preteklost.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na