Poletje 2006. Počitnice, morje, sonce, otroci. Že tretje leto delam kot prostovoljna vzgojiteljica, kar pomeni, da poskušam biti varuška, animatorka, starš, poslušalka, tekmovalka in prijateljica otrokom, katerim slovenski centri za socialno delo zaradi takšnih ali drugačnih razmer v domačem okolju priskrbijo brezplačne počitnice.

Na mojem seznamu je devet otrok. Pet deklic in štirje dečki. Delo vzgojitelja se začne dan pred prihodom otrok, zato poznam njihova imena in starosti. Zbega me edino deček, ki je star štiri leta – ostali so od šest do osem. Imenovala ga bom S kot sonce. Pedagoški vodja mi pove, da dečka niso mogli dati v nobeno skupino, ker so v moji najmlajši, in da ga lahko prevzamem, ker je že četrti termin na morju. Četrti termin!? »Mama ga ni prišla iskat, očeta ni. Babica in dedek ga ne moreta priti iskat. Čakamo mamo. Ne moremo je dobiti.« Kako …?

Najino srečanje ni prijetno. Vzgojiteljica, pri kateri je bil, je svoje delo opravljala dva zaporedna termina, zato je S zelo navezan nanjo. Ko me predstavi kot ''novo vzgojiteljico, pri kateri bo spal od jutri naprej'', se S začne tresti in jokati. Počutim se grozno kot še nikoli. Kako lahko pozabiš svojega otroka v koloniji?!?

Boji se vode, ne mara sprememb, potrebuje stik, vedeti mora, da si z njim, boji se pustiti hrano na krožniku, ne posoja svojega plišastega kužka, še vedno lula v plenice, ponoči ima epilepsiji podobne napade, ne upa prositi ali povedati, če kaj potrebuje, ima astmo, raje ne omenjaj mame, ob prihodu je imel hrbet poln modric in bil je ves potolčen, oče tujec, mama narkomanka, angelu s svetlimi lasmi in modrimi očki bo dovolj, če bo vedel, da si z njim. In vsak dan moraš na razgovor k zdravnici, ker se beleži vse, kar se z njim dogaja. Tako mi je rečeno. Preveč vsega za štiri leta življenja.

Naslednje dopoldne prispejo otroci. Večina je zadržanih, stiskajo svoje igrače. Fantje so bolj pogumni, razen enega, ki je zelo tih in solzen. Zdi se mi, da S, še vedno s solzami v očeh in utrujen po napornem jutru, ko sva ga s prejšnjo vzgojiteljico komaj prepričali, da bo vse v redu, opazi samo njega. Peljem jih v sobo, kjer se jim predstavim. Povem jim, da na začetku vedno pogrešam svoje prijatelje in da me je, čeprav sem velika, vedno malo strah priti v kolonijo. Vzdušje se sprosti, ko mi najstarejša deklica reče, da ne pozna nobene tako velike boječke. Sledi salva smeha in dobim občutek, da smo prebili led. Skupaj izberemo ime skupine in naredimo tabelico, v katero bomo vsak dan narisali zvezdico tistim, ki bodo kaj lepega povedali ali naredili. Edino S je odsoten.

Otroci so precej samostojni in malega S, kolikor jim dovoli, sprejmejo medse, čeprav ne gre mimo vprašanja, zakaj je še vedno v plenicah. Ko sediva na robu bazena, k sebi močno stiska svojega plišastega kužka. Priznanje, da spim s plišasto žirafo, se mu zdi smešno, a vseeno v istem trenutku doda, da ne bo šel v vodo – slab poizkus? Vseeno mi je, saj ga prvič v treh dneh vidim nasmejanega! Kateri štiriletnik se vsaj enkrat dnevno ne zasmeji?!? Še isto noč me zbudi kričanje: S sedi na postelji, maha z rokami, brca. Huje postane, ko se usedem k njemu na posteljo. Kriki v joku in čudno zavijanje mi poženejo strah v kosti, zato stečem po zdravnico. Prva žlica s sirupom pristane na tleh, druga na postelji poleg njegove. Nato uspe; pogoltne, zdravnica pa počaka, da se umiri. Do jutra sedim na njegovi postelji in razmišljam, kako lahko kdor koli naredi takšnemu otroku kaj hudega. Kam ga bo vodilo življenje? Kje bo čez deset let?

Zjutraj se S ničesar ne spomni. Premišljujem, kako naj se mu bolj približam in mu pomagam pri vključevanju med ostale, ne da bi ga prizadela. Nato uberem način, za katerega nisem prepričana, da je pedagoški. Med igranjem v peskovniku pusti svojega plišastega kužka na leseni klopi. Ker ves čas pogleduje v mojo smer, vidi, kdaj ga vzamem v naročje. Takrat se požene proti meni, pograbi igračo in me udari. Sledi umik in – čakanje. Otrpne in zdi se, da pričakuje moj odziv – udarec? Ker se nič ne zgodi, se prestrašen usede zraven mene, jaz pa se mu opravičim. Tiho opazujeva druge otroke, on s solzami v očeh, jaz s cmokom v grlu, a ko tista mala dlan poišče mojo, vem, da sva zmagala.

Še ena neprespana noč ne napoveduje zmagoslavnega dne. S prvič lula v stranišče! Seveda to nagradiva z zvezdico. Nasmejan obrazek z žarečimi očmi mi bo do konca življenja ostal v spominu. Popoldan mi pove, zakaj ima rad svojo babico: da čeprav je včasih tepen, je edina, ki mu včasih kupi sladoled. Oče je doma daleč in govori tako, da ga ne razume. Mami … včasih mu prebere pravljico. Sprašuje me o moji mami in če se kdaj jezi name. Medtem ko se drugi igrajo, se S z mano pogovarja na način, na kakršnega se nisem nikoli pogovarjala s štiriletnikom. Dobro ve, zakaj včasih izbere molk, in ne razume, zakaj se zaradi nekaterih stvari njegova mami jezi, babica pa ne. »Kdaj je narobe?« me vpraša in dvigne glavo, jaz pa se počutim majhno, ker mu ne znam odgovoriti. »Doma rišem, da mami ni huda. Če vozim bagra, ropota in je huda. Nočem, da je huda.« Je to res razmišljanje štiriletnika?

Tretji dan se zdi, da se je umiril. Trudim se, da se ne bi 'družil' samo z mano, ampak da bi sprejel otroke iz skupine. Da uspe, mi je jasno četrti dan, ko se vsi ekipno uprejo moji zahtevi po tem, da hodimo spat ob 21. uri. »Mi zmagamo, ker nas je več,« reče. Noč je mirna in naslednji dan se pridruži drugim pri risanju s kredo, in ko se igramo ob bazenu, drugim z roba podaja žogo. Vidim, da je miren in da se dobro počuti. Če pride slaba minuta, prihiti k meni in me tiho drži za roko. Pa še to se zgodi 'samo' dvakrat.

Petek … Priteče, se oklene moje noge, se začne tresti. Ne pove, kaj je narobe, dokler ne pridejo deklice povedat, da je videl svojo mamo. Gospa se je spomnila, da ima otroka … Ne vem, ali sem jezna ali me je strah. Ko ga dvignem, se me tako oklene, da me zaboli. Vse, kar se dogaja po tem, je megleno. Njena mlahava roka, odsoten pogled. Želi govoriti z mano … Po letih sva si blizu. Ni bila pripravljena na otroka, ve, da kakšne stvari ne naredi prav (kakšne?), sama je, očeta ni, včasih se mora umakniti. Vendar ga ima rada. In ni mogla priti prej, ker je rabila odmor (rabila odmor?). Nimam besed zanjo. Ne razumem je. Vendar je njegova mama. Vse, kar lahko rečem, je, da ima zlatega dečka, ki jo potrebuje. Zajoče, a me ne gane. Stojim tam in gledam, kako S tresočo ročico položi v njeno roko. Cmok v grlu. Vem, da ne smem zajokati – ker je njemu tisočkrat težje, pa ne joče. Počepnem in ga objamem, roke se mi tresejo, mežikam, da bi oči pogoltnile solze. Zašepetam mu, da je sonček. Takrat me pogleda s tistimi modrimi očki in vpraša, če bom še prišla v kolonijo, da bova spet skupaj.

Njegovi mami ponudim svojo roko in ji rečem, naj začne čuvati tega angela. V glavi pa mi kriči vse drugo …

Ni vedno lahko. In ne strinjam se z odločitvami, ki so v minus otrokom. Ker jih razumem in sem včasih jezna na njihove starše. A se zavedam, da ima vsak svojo mamo in očeta in da je moja naloga samo ta, da jim polepšam vsaj teden dni počitnic.

»Zakaj delaš to, če ti je pa potem tako hudo? In to zastonj?« me je enkrat vprašala prijateljica. Zakaj? Ker mi je tri leta nazaj, ko sem prvič opravljala delo prostovoljne vzgojiteljice, nek deček rekel, da so bile to njegove najlepše počitnice v življenju. In da bo še prišel, če bom tudi jaz. In ker ni edini, ki mi je to rekel. Zakaj zastonj? Na denar gledam kot na potiskan papir, ki ga danes imaš, jutri pa mogoče ne. Nasmehi vseh malčkov in tudi malo starejših, ki mi lepšajo poletne počitnice in se vračajo tudi zaradi mojega vpliva, pa so večni. Ko mi otrok – ki z avtobusa stopi bolj prestrašen, kot je kdaj bil zaradi vsega, kar se mu je v življenju zgodilo – reče, da so bile to njegove najlepše počitnice, vem, zakaj se vračam.