Takole Senada Kalac pripoveduje svojo zgodbo bralkam in bralcem Bibaleze.si:

Ničesar nisem razumela

Ker sem bila tako kratek čas v Sloveniji, sploh nisem dobro razumela jezika, pa tudi govoriti nisem znala prav dobro. To je bil razlog več, da sem se ob Sarinih težavah od vsega začetka počutila izgubljeno, bila sem v še večjem šoku, kot bi bila verjetno sicer. Zaradi razlik v jeziku, pa čeprav so se nekateri zdravniki trudili, da bi mi vse razložili, je bila zmeda v moji glavi še večja. Ob vsem tem sem bila popolnoma šokirana in moja čustva zmedena.

Diagnoza: cerebralna paraliza

Sari so pri dveh letih operirali glavo zaradi hidrocefalusa - zastajanja vode v možganih. Takrat so ji tudi postavili diagnozo cerebralna paraliza. Bila sem čisto na tleh, trudila sem se, da bi vse razumela, da bi čim lažje sprejela dejstvo, saj sem bila prepričana, da se to ne more zgoditi meni in mojemu otroku. Moja čustva so divjala, misli švigale, bila sem žalostna, jezna in v afektu sem celo nadrla pediatrinjo v razvojni ambulanti. Temu se danes lahko le nasmehnem, saj sem se v šestih letih, ko rastem skupaj s Saro, naučila slovensko in pridobila ogromno potrpežljivosti in strpnosti. Ob vsem tem pa sem tudi dodobra spoznavala svet svoje princeske. To je svet drugačnih, zelo posebnih ljudi.

Terapije in potrpljenje

V začetku je Sara potrebovala veliko pomoči, veliko terapij in njena nevrofizioterapevtka Jana je pomagala tudi meni. Razlagala mi je, kaj pomeni kakšna beseda ali stvar, pripravila me je na pot, ki naju je z možem čakala s Saro. Velikokrat me je znala pomiriti, bila mi je v oporo in mi dajala nasvete. Ob njeni pomoči je moja Sara shodila in za to sem ji najbolj hvaležna. V terapije s Saro sem vložila veliko truda in časa, vendar sem ob vsakem novem koraku in napredku dobila še več volje in moči za naprej. Zelo mi je pomagalo tudi to, da sem imela v službi odličnega šefa, gospoda Cerarja, ki mi je dovolil prilagajati urnik dela, in krasne sodelavce, ki so me neprestano bodrili. Ob taki podpori mi je bilo lažje, da sem Saro lahko vozila na terapije in doma vadila z njo.

Elerji - pogled v nov svet

Drugačnost, invalidnost sem dokončno sprejela za normalno v družinski koloniji s Sončkom v Elerjih. Ko sem bila prvič tam, sem bila tri dni tiho od samega šoka. Kakšni ljudje so ti Slovenci, sem si mislila. Take otroke imajo, ki ne govorijo in so na vozičkih, oni pa se smejijo in so veseli. Prepričana sem bila, da je to narod, ki ničesar ne čuti in nihče ne premore niti kančka empatije. Potem pa mi je vodja kolonije Rajka Meše odprla okno v svet. Pokazala in razložila mi je, da lahko na drugačnost gledam tudi z drugega zornega kota. Takrat sem se začela sprejemati.

Danes sem srečna ženska

Danes sem srečna ženska, izpolnjena in zadovoljna z življenjem, saj me je Sara naučila zelo veliko. Sem zelo družabna in ne sedim doma ter utapljam žalosti, ker imam otroka s posebnimi potrebami. Imam ogromno prijateljev, s katerimi hodim v kino, na klepete ob kavici, včasih zaidemo celo v diskoteko. To je moj čas in takrat si "napolnim baterije."

Ob Sari in podpori ljudi, ki imajo podobne probleme, se je v meni porodila želja, moč in pogum še za enega otroka. Seveda je bila za naju z možem to velika odločitev, ki ni padla čez noč. Vseeno sva se ojunačila in danes je z nami petmesečni Kerim, ki ga ima Sara nadvse rada in verjamem, da se bosta dobro razumela. Že sedaj je navezana nanj, vendar mi vedno pokaže, da sta oba moja otroka. Tako kot je on postal moj princ, je ona še vedno moja princeska in na oba sem ponosna. Sara je v teh letih zrasla v prikupno deklico, ki ima veliko prijateljev in zna že veliko stvari, kljub temu da še ne zmore dobro govoriti. Rada se uči novih stvari in je precej samostojna, lahko jo že zaupam prijateljicam, da jo vzamejo s seboj na bazen ali drsanje. Tudi abecedo že zna, pozna številke in barve. Ima tudi izjemen občutek za glasbo in ko ji kakšna pesem ni všeč, mi reče: "Mama, ne!"

Še vedno kdaj začutim žalost v srcu

Kljub njenim sposobnostim in napredku v razvoju ne bo šla v običajno osnovno šolo. Ko sem dobila vabilo za vpis Sare v 1. razred, sem žalostna obsedela. Tako sem sedela eno uro z mislijo, da gredo vsi otroci v »normalne« osnovne šole, moja princeska pa ne. Pridejo trenutki, ko sem nemočna in žalostna, a jih preženem z mislijo, da je Sara dosegla že veliko. In ko bo prvi šolski dan stopila v prvi razred osnovne šole s prilagojenim programom, bom prav tako ponosna nanjo, saj bo vstopila v nov svet, kjer se bo zagotovo z veseljem učila novih stvari in verjetno bo tudi mene na svoji poti še marsikaj naučila. Me pa žalosti, ker vidim, kako se nekatere otroke s posebnimi potrebami skriva. V moji rodni Črni gori take drugačnosti sploh ne sprejemajo, hočejo jo skriti in vsako leto, ko grem s Saro domov na obisk, komaj čakam, da se vrnem v Slovenijo, čeprav mi moja družina trdno stoji ob strani. Velikokrat premišljujem tudi o tem, kako se smilimo nekaterim ljudem. Mi pa živimo povsem normalno in zdravo življenje. Ljudem bi se morali smiliti tisti starši, ki rodijo zdrave otroke, pa jih zaradi nepravilne vzgoje izgubijo, saj se mnogi podajo v različne odvisnosti in kriminal.

Slovenija je moj dom

Tu se počutim doma, ker sem tu sprejeta, tu sem lahko to, kar sem, in tudi Sara ima v Sloveniji prijatelje. Pravzaprav je priljubljena po vsem Kamniku. Če pridem sama v trgovino, jo vsi pogrešajo in tako vidim, da jo imajo ljudje res radi. Všeč mi je, da vzpostavljam stike z novimi ljudmi, da tkem nova poznanstva, ker tako raste in se razvija tudi Sara. Zelo je srečna ob ljudeh, ki jo imajo radi. Če jo kdo vidi prvič in se je zaradi njenih hitrih gibov ustraši, vedno prijazno pristopim in z veseljem povem, da je Sara prijazna in da se želi le igrati. Ko jo predstavim na tak način, vedno deluje in tako Sara pridobiva nove prijatelje. Želim si, da bi tudi drugi starši otrok s posebnimi potrebami ravnali tako. Da bi bilo na ulicah in igriščih videti tudi otroke s posebnimi potrebami, ki so sicer res videti drugačni, a so prav tako otroci, ki se želijo igrati, imeti prijatelje, želijo biti veseli, predvsem pa biti sprejeti ...