Ko vzgajamo dva ali več otrok, je povsem normalno, da pride med njimi do tekmovalnosti, ljubosumja, jeze, pa ponovnega sodelovanja in zavezništva ter čez nekaj časa spet kričanja, zamer, tožarjenj. Določena obdobja v razvoju so lahko zelo intenzivna in na prvi pogled morda celo neobvladljiva. Rivalstvo, kot temu rečemo, gre za konflikte med brati in sestrami v isti družini in se lahko kaže na različne načine – kot verbalni ali telesni napadi, zmerjanje, zbadanje, izražanje zavisti, tekmovanje za pozornost staršev ... Za starše je to lahko zelo stresno, a do določene mere povsem normalen del razvoja otrok. Glede na različne raziskave ima ta dinamika svoj namen, namreč otrokom pomaga, da se diferencirajo od svojih bratov in sester ter razumejo svojo edinstvenost in vlogo v družini.

Kako je videti rivalstvo med sorojenci?

Agresivno vedenje: Sovražnost do mlajšega ali starejšega sorojenca lahko sega od subtilnega vedenja, kot je skrivanje igrač ali jemanje dude iz ust, do verbalne ali fizične agresije.

Nagajivost: Otrok lahko počne stvari, ki so v nasprotju z družinskimi pravili, ko starši namenjajo pozornost mlajšemu sorojencu. To služi povečanju napetosti v družini, otrok pa s tem preverja, koliko moči ima ter kaj bo dosegel. Le kaj bosta naredila starša, če bom storil to?

Preveč priden otrok: Otrok lahko zaradi strahu, da bi ga zamenjali ali zavrgli, postane izjemno ubogljiv. Nekateri otroci lahko potlačijo svojo jezo in druga neprijetna čustva, kar lahko dolgoročno vodi do agresije ali depresivnega razpoloženja.

Regresija in odvisno vedenje: Otrok lahko postane oklepajoč se in bolj zahteven. Lahko se pojavi tudi regresivno vedenje, kot so motnje spanja, jecljanje, sesanje palca, močenje postelje, zavračanje hrane, otroško govorjenje. Ti odzivi služijo otrokovemu ugotavljanju, ali lahko dobi enako pozornost staršev kot denimo mlajši sorojenec.

Nekatere raziskave so pokazale, da je ustrahovanje s strani brata in sestre podvojilo tveganje za depresijo in samopoškodovanje v zgodnji odrasli dobi. Čeprav si pretepov in žalitev med brati in sestrami morda ne predstavljamo kot ustrahovanje, pa jih v resnici otrok lahko tako doživlja.

Vzroki za rivalstva med sorojenci

Življenjske spremembe. Večje spremembe, kot so selitev v nov dom, ločitev staršev in prihod novega člana družine, so le nekateri pomembni dogodki, ki so stresni tako za starše kot za otroka. Otrok tako projicira svoje frustracije na brate in sestre, saj se ne more ali ne zna drugače izraziti.

Individualnost. Normalen del odraščanja je diferenciacija sorojencev, ki vodi v iskanje svoje vloge v družini. Sorojenci lahko med seboj tekmujejo na področjih, ki so jim skupna, na primer, kdo je boljši pri učenju, v šoli, v športu ... Nekateri otroci pa se celo odločijo, da ne bodo sodelovali v istih izvenšolskih dejavnostih kot njihovi bratje in sestre, saj ne želijo primerjanja.

Družinska dinamika. Če je otrok bolan, poškodovan, ima kronično bolezen ali posebne potrebe, mu starši namenjajo več pozornosti in skrbi, a hkrati nenamerno zanemarijo drugega otroka. To lahko povzroči ljubosumje med brati in sestrami. Čeprav otrok že razume razlog pomanjkanja pozornosti, lahko še vedno čuti zavist zaradi pozornosti, ki jo dobiva sorojenec.

Veščine reševanja konfliktov. Pri otrocih, ki nimajo teh veščin, lahko preprosta nesoglasja hitro prerastejo v intenzivne prepire ali celo fizična obračunavanja. Morda imajo težave pri zdravem izražanju svojih čustev in potreb ali pa ne znajo prisluhniti pogledom drugega, s čimer ohranjajo konflikte in napetosti.

Favoriziranje. Starši, ki nenehno izkazujejo pozornost določenemu otroku, ga več hvalijo, postavljajo v ospredje, mu dodeljujejo posebne vloge ter ga dajejo drugim za zgled, s tem še dodatno povečujejo rivalstvo med sorojenci, saj na ta način pri drugih otrocih vzbudijo občutke ljubosumja in zavisti.

Strategije za reševanje rivalstva med brati in sestrami

Bodite previdni, da otrok ne primerjate na način, da enega od njih favorizirate: "Poglej, kako je tvoj brat pameten. Zakaj nisi kot on? On je res izjemen!" Včasih to počnemo povsem nezavedno, a je pomembno, da se zavedamo svoje pristranskosti. Razumljivo je, če smo še posebej ponosni na enega od otrok, vendar je potrebna previdnost, kaj ob tem govorimo in počnemo. Ključno je, da s svojimi dejanji kažemo ljubezen in pozornost do vseh sorojencev. Če moramo zaradi določenega razloga preživeti več časa z enim od otrok, se o tem pogovorimo z ostalimi. Ne smemo domnevati, da vse vedo ali razumejo. Zelo dragocena so tudi osnovna pravila komuniciranja in ravnanja drug z drugim v družini. Povsem v redu in normalno je, če se ne strinjamo v vsem, ni pa v redu, če smo do nekoga nesramni, zlobni, morda celo nasilni. Tega se morajo zavedati vsi člani družine. Zelo koristno je tudi, da preživimo nekaj kakovostnega časa z vsakim otrokom posebej, saj je zelo dragoceno, da vsak čuti, da je pomemben in cenjen del družine. Nenazadnje pa je seveda pomemben tudi čas, ki ga vsi skupaj preživimo kot družina.

Viri: HealthLine / ThePsychPractice