Kaj je skolioza?

Skolioza je okvara hrbtenice s krivino v čelni ravnini. To ni bolezen, temveč posledica različnih nepravilnosti in bolezenskih procesov. Ločimo strukturno in nestrukturno skoliozo. Za strukturno je značilna deformacija vretenc z rotacijo okrog vzdolžne hrbtenične osi, ki nastane zaradi prirojene motnje v razvoju vretenc. Prisotna je v vseh položajih telesa in je s hotenimi gibi ne moremo odpraviti. Nestrukturna ali funkcionalna skolioza pa je stranska ukrivljenost hrbtenice brez rotacije oziroma deformacija vretenc. Izgine v ležečem položaju, pri predklonu ali odklonu v smeri izbočenja krivine. Odpravimo jo lahko s hotenimi gibi in pravilno telovadbo.

Vrste

Infantilna idiopatska skolioza (IIS) se brez znanega vzroka razvije v prvih treh letih življenja. Med kliničnim pregledom otroka ne najdemo znakov živčno - mišične bolezni in nobenih strukturnih ali razvojnih nepravilnosti vretenc. Pogosteje se pojavlja pri dečkih in gre največkrat za ukrivljenost hrbtenice v prsnem delu v levo. Približno 85% otrok s skoliozo te oblike ne potrebuje zdravljenja, pri preostalih pa se slabša in potrebujejo zdravljenje.

Juvenilna idiopatska skolioza (JIS) se pojavi v obdobju od četrtega do desetega leta starosti. Ta oblika skolioze se pogosteje pojavlja pri deklicah in gre običajno za ukrivljenost hrbtenice v prsnem delu v desno.

Adolescentna idiopatska skolioza (AIS) se pojavi v starosti nad deset let. Najpogostejša je v dobi hitre rasti pred puberteto ali med njo. Hrbtenica je ukrivljena v prsnem delu v desno.

Kako motnjo odkrijemo?

Za odkrivanje skolioze je potreben klinični pregled, ki zajema opazovanje otroka, ko stoji, hodi in v predklonu. Najbolj natančno je merjenje z rentgenom, s katerim ugotovijo mesto poškodbe, njeno velikost in stopnjo kostne starosti. Med slikanjem mlajši otroci ležijo, starejši pa stojijo. Ob prepoznavanju uporabljajo za prikaz hrbtenice tudi računalniško tomografijo in slikanje z magnetno resonanco.

Za uspešno zdravljenje napredujoče skolioze je odločilno zgodnje odkrivanje. Pri 70 do 80 odstotkih lažjih oblik skolioze, ki ne napredujejo, zdravljenje ni potrebno. Tiste pa, ki nastanejo v otroštvu in napredujejo, je nujno potrebno ustrezno zdraviti.