Jure je odraščal v družini, v kateri ni nikoli manjkalo ljubezni, topline in prijazne besede, mama in oče sta oba sinova vzgajala z brezmejnim razumevanjem in spoštovanjem. Dečkoma sta vedno prisluhnila in jima modro svetovala. Uživali so v skupnih trenutkih, ko so se zbrali okrog mize in vsak je z navdušenjem lahko poročal, kaj vse se mu je pripetilo v šoli ali službi.
Kljub temu da so imeli čudovitih čustev na pretek, je družina živela v pomanjkanju. Oba starša sta bila sicer zaposlena, toda njuna plača jim ni omogočala družinskih izletov in počitnic na morju, po čemer pa sta otroka najbolj hrepenela, saj sta poslušala zelo zanimive zgodbice svojih sošolcev, ki so bile polne avantur na različnih koncih sveta.
Neskončno veselje
Ko je Jure dopolnil 15 let, ga je teta razveselila z največjim darilom. Ne, to ni bil motor, to ni bila računalniška igrica, ampak enotedenske počitnice na morju! Jure kar ni mogel verjeti, da bo s teto in njeno družino letoval na morju. Ni mu bilo pomembno, kje bo spal, kaj bo jedel, želel si je samo še isto uro, ko prispejo, poskusiti to ''opevano'' slano in modro vodo. Morje je sicer poznal z razglednic in iz knjig, toda tokrat ga bo videl v živo! Pred odhodom ni spal tri noči, premetaval se je in tuhtal, kam bo odložil brisačo, poskušal si je predstavljati sebe, kako se sprehaja po kamniti plaži, kako meče kamenčke v vodo …
Ko je iz avta zagledal morje, je začel od sreče vzklikati. V morje je kar stekel obut in oblečen, ker je bil preveč vzhičen … Na vse strani je škropil, čofotal kot majhen deček … Ni mogel verjeti svojim očem … ''Kako nebeško modro je morje, kako neskončno je!''
Teta ga je vpisala na tečaj plavanja in ker je imel tako močno željo in voljo, da postane odličen plavalec, je osnovne tehnike osvojil že v prvih dneh. Ponosen je bil sam nase, da ni potreboval ali rokavčkov za odrasle, ali plavalnega obroča, ali plavalne cevi, da je lahko prosto migal na vse strani, celo hrbtnega plavanja se je zelo dobro naučil.
Poslal je razglednico staršem in bratu: ''To pa so radosti življenja! Komaj čakam, da si ogledate fotografije, kako plavam kot ribica, kako opazujem sončni zahod, kako mirna in čista je plaža. Srčno si želim, da bi lahko to lepoto delil z vami. Pošiljam vam neskončno slane objeme!''
Šolanje na obali
Ker ga je morski zrak začaral, je po vrnitvi domov začel kovati načrt. Ker je bil zelo uspešen učenec, se je odločil, da bo še bolj ''zagrizel'' v knjige, da si bo lahko uresničil še ene sanje. Prepričan je bil, da mu bo s pridnostjo uspelo priti do cilja, ki si ga je zastavil. Sklenil je, da bo na študij odšel na obalo, ne glede, ali bo za to imel finančna sredstva. Študiral bo ob delu, pri tem pa vsak dan živel ob morju! V prostem času se bo naučil potapljati, sposodil si bo čoln in navsezgodaj odplul na odprto morje in če bo imel srečo, si bo kosilo ujel kar sam. In to mu je tudi uspelo!
Že kot srednješolec je bil zelo zagnan, svoje prve prihranke, ki si jih je prislužil s pomaganjem starejši in oboleli ženici, je namenil bratu, katerega je za en teden poslal na počitnice na morje. Želel je, da tudi on sam izkusi to posebno doživetje, ki ga pričarajo morski zrak, galebi, ladje, ljudje v kopalkah, metanje kamenčkov v morje, sedenje na skali in opazovanje sončnega vzhoda ali zahoda.
Juretu so se sanje uresničile. Nastanil se je v majhni sobi v stari hiši, iz katere se pogled razprostira na odprto morje. V službo hodi zelo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vmes pa pridno sedi za knjigami in iz njih črpa znanje. Obiskali so ga že starši in skupaj so se z roko v roki predali morskim radostim ...
